Ljudje imajo zelo radi sodobne psihološke in filozofske modrosti, med katere sodi tudi prirejena izjava Starih, da bi moral človek spoznati samega sebe, sodobna new age floskula, da bi moral biti človek zvest samemu sebi, in sicer svojemu resničnemu jazu, mistična vzhodnjaška ideja, da bi se moral odreči iluzijam in uzreti resnico samega sebe, in podobno. Prav vztrajanje pri takih zamislih je danes voda na mlin zastopnikov kapitalizma in samega kapitalizma, ki s pridom izkorišča ranljivost ljudi in omogoča kopičenje profitov v rokah nekaterih intelektualcev, terapevtov, mazačev, prodajalcev iluzij in drugih ljudi, ki znajo manipulirati. Medtem ko se ljudje tako poglabljajo v sebe in odkrivajo prave, resnične jaze, se kapitalizem mirno širi in jih izkorišča na načine, o katerih se jim še sanje ne.

Izkorišča jih tudi tako, da jim ponuja postopke, procese, tehnike takega ukvarjanja s seboj. Ljudje imajo tako na voljo množico načinov, kako spoznavati sebe in se poglabljati vase, obenem pa objektivno podpirajo kapitalizem, saj morajo za vse to drago plačevati. Dvigujejo tudi BDP in skrbijo za vse to, proti čemur so sicer te dni nekateri protestirali.

V Sloveniji se je ta vikend shodov v znak protesta zoper tajne prostotrgovinske sporazume udeležilo nekaj sto ljudi. V Berlinu – nekaj sto tisoč ali četrt milijona. Številke so zgovorne, pomenijo pa, da Slovenci in Slovenke še najprej v glavnem spijo in se prepuščajo bodisi hedonizmu bodisi resignaciji in obupu. Oboje tlakuje pot v pekel. Alex Callinicos nam v knjigi z naslovom The Revolutionary Ideas of Karl Marx ponuja vsaj tri koncepte, s katerimi si lahko pomagamo, da ne bomo povsem obtičali.

Prvič. Resnično produktivno upiranje koncentriranju kapitala v mednarodnih konglomeratih korporacij omogoča šele emancipiranje delavskega razreda, kot je pokazal Marx. Delavski razred se kajpak emancipira sam od sebe in ne potrebuje zunanjih voditeljev. Dokler se to ne zgodi, se moč in kapital zgolj neovirano koncentrirata v rokah elit.

Drugič. Delavski razred se lahko emancipira le, če delavci razumejo svet, v katerem so delavci. Dokler ga ne razumejo, se ga ne morejo lotiti, saj ne morejo vedeti, kako naj to storijo in čemu. Potrebna je torej teorija. Ali kot pravi Callinicos: teorija, ki je izgubila stik z realnostjo, je impotentna.

Tretjič. Komunizem ni utopija, temveč je natanko to, kar je poudarjal Engels: doktrina o pogojih, ki omogočajo, če so izpolnjeni, emancipacijo proletariata.

Zadnji poudarek je izjemno pomemben. Ne gre namreč za to, da nekdo pove delavcem, kaj naj naredijo, da se bodo osvobodili, spoznali pravi jaz, se odrekli iluzijam, temveč gre za to, da sami artikulirajo pogoje, pod katerimi je emancipacija sploh mogoča.

Emancipacija je mogoča in o njej lahko govorimo, ker kapitalizem ni naraven, večen in nespremenljiv. Je notranje kontradiktoren; med elitami in delavci je lahko le konflikt, ničesar drugega. Delavci ne morejo živeti v naravi, živijo lahko le drug z drugim, v družbi, to pa že pomeni, da so zavezani drug drugemu, ne svojemu jazu.

Odkrivanje pristnega notranjega jaza ne pomeni, da se medsebojni odnosi izboljšujejo, ker je vsakdo v pristnejšem naravnem stiku s seboj, kajti tam notri je tudi nadjaz in še cela množica drugih zadev; tam ni zgolj pristni jaz.

Ključno vprašanje zato sploh ni, kateri od mojih jazov je pristni, pravi jaz, pravo vprašanje je, kaj naj storim z nadjazom, ki mi kot jazu, pristnemu ali nepristnemu, je čisto vseeno, nalaga hedonizem in nezavedni užitek. Če je danes treba kaj spoznati, je treba spoznati, kako deluje nadjaz, ne pa jaz.

Prav tako je treba spoznati naravo delovanje tega, kar je imenoval Freud Ono, ki je neprimerno močnejše od jaza, pa če je ta še tako pristen. Notranje kontradikcije človekove osebnosti so torej očitno mnogo kompleksnejši problem, kot se zdi na površju, če poslušamo modrece in njihove nasvete.

Poleg notranjih kontradikcij v vsakem posamezniku pa obstajajo še kontradikcije občestev, ki jim pripada, in samega kapitalizma, ki mu pripadamo vsi skupaj.

Z notranjimi kontradikcijami kapitalizma se ne more spopadati elita, saj jih niti ne zaznava, če pa jih, jih ne razume, ker jih ne zna misliti. S problemi, ki so posledica kontradikcij, se ne morejo spopadati menedžerji, ker jih ne razumejo, ne morejo se spopadati bankirji ali mainstream ekonomisti, ker jih takisto ne razumejo.

To pa še ne pomeni, da se delavci znajo spopadati s kapitalisti. Zakaj se ne znajo? Ker jih ovirajo empirični pogoji in psihologija vsakdanjega življenja, zaradi katere se vedno znova umaknejo na varno. Pustijo se izkoriščati, čeprav včasih navzven protestirajo in ustvarjajo vtis, da so pogumni borci za emancipacijo vseh ljudi.

Psihologija vsakdanjega življenje pomeni tudi tole: ljudi prepričuje, da mora vsakdo priti v stik s seboj, da mora odkriti svoj resnični notranji jaz. Toda psihoanaliza nas uči: ko posamezniki odkrivajo notranje globine svoje osebnosti, odkrivajo predvsem strahove, tesnobe, fantazme, nore ideje in podobne zadeve. Nobenega pristnega, notranjega, resničnega, nepokvarjenega jaza, s katerim bi moral človek priti v stik, ni tam.

Zadevo je treba radikalno obrniti. Posameznik se mora obrniti k nečemu zunaj sebe, da bi šele znal sprejemati samega sebe in da bi se ognil temu, kar je v njegovih globinah. In kaj je zunaj posameznika? Na primer etični imperativ oziroma zakon.

Zmožnost človeških bitij, da se podrejajo etičnemu zakonu je dober dokaz njihove zmožnosti, da se oddaljujejo od sebe in svojih notranjih strahov, tesnob, perverzij, neprijetnih spominov in vsega drugega. Človek, ki se preveč oklepa vsega tega in hoče še naprej v globine, se zgolj potaplja in pogreza. Dvigne se lahko le na paradoksen način, ki je ta, da se podredi nečemu, kar sploh ni njegovo, to pa je univerzalni etični zakon, ki je nad njim.

Zakon, ki je nad njim, je tuj in se ne meni za njegove psihične globine, spomine in vse drugo iz preteklosti, temveč vztraja, da je treba narediti, kar je treba narediti.