ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS) bo v okviru sofinanciranja znanstvenih monografij baje finančno podprla (!) šest astroloških knjig: Devica, analitična čutilka; Škorpijon, globinski čustvovalec; Rak, intimni čustvovalec; Tehtnica, komparativni (estetski) mislec; Lev, samocentrični intuitivec in Strelec, kontemplativni intuitivec. Toda to še zdaleč ni vrhunec. Lahko si namreč tudi ogledate poučni spektakel, kot piše v vabilu, v katerem priznani slovenski psihoanalitični virtuoz brez dlake na jeziku v slogu solo 1 brez talona za drag denar nastopa na odru in vam, na primer v petek zvečer, mimogrede razloži, kdo je pravi moški in kdo ni, kaj je erotika v kuhinji, kaj pomeni lizanje sladoleda in božanje muc, pri tem pa vas še zabava in nasmeji; psihoanalitik, skladno z logiko sodobnega profitabilnega filantropskega kapitalizma in v slogu Starbucksa seveda ne pozabi dodati, da gre en evro od prodane vstopnice v dobrodelne namene.

Videti je, da so po novem odrski spektakli in vraževerje profitabilna znanost oziroma mešanica srednjeveških karnevalov, postmodernih simulakrov, odrske erotike, čaranja in humoristične psihoanalitične psihoterapije, ki stavi na vsakdanja mnenja, sanjske simbole, namige iz drugih galaksij, oddaljene kozmične vibracije, astrološka dognanja, antifeminizem in depresije.

Empirična dejstva je kajpak treba razložiti, zato se lotimo dela. Kako pojasniti zgoraj zapisano? Ne bi pomagalo, če bi se vrgli ob tla ali si pulili lase od besa in nemoči, zato je dobro poseči po kaki dobri knjigi in začeti misliti. Torej.

Eden najmočnejših Freudovih konceptov je tisti o nezavednih imaginarnih scenarijih, po katerih živijo ljudje, dokler jih ne presežejo, pa naj bodo navadni smrtniki, analitični psihoterapevti, politiki, ekonomisti, bankirji ali znanstveniki. Koncept je res dober, saj nam pomaga misliti imaginarne razsežnosti sveta, v katerem živimo, in vedenje oziroma delovanje ljudi, ki je vselej urejeno in ga naddoločajo scenariji, o katerih v glavnem ne vedo prav dosti, nekaterim pa prinašajo bajne zaslužke. Danes na primer lahko z analitično psihoterapijo in komedijantskimi šovi v nekaj letih zaslužite za razkošno hišo, pisci horoskopov, razni čarodeji in tragikomični motivatorji pa zaslužijo še bistveno več. Logično, saj gre za denar & iluzije.

Iluzije so dandanašnji ena najbolj profitabilnih naložb, pri čemer sta lahko že vnaprej prepričani, da boste mastno zaslužili, saj obstajajo močni dejavniki, ki podpirajo iluzije in skrbijo, da se ne zrušijo.

Iluzije seveda niso zavesa, onkraj katere je prava, resnična, neomadeževana realnost. Freud nas je naučil, da so iluzije vselej že del realnosti, da je realnost sama že iluzorna. Kapitalisti zato niso ljudje, ki vedo, kakšna je realnost, temveč so ljudje, ki imajo iluzije in fantazme o tem, kaj se najbolj splača, kje so profiti največji, kam se najbolj splača vlagati. Natanko zato morajo nenehno ugibati, kakšna bo prihodnost, obenem pa skušajo nanjo vplivati in jo določiti, da bo taka, kot bi radi. Kapitalisti bi seveda radi imeli vse več kapitala, zato skušajo vplivati na prihodnost ljudi tako, da ga bodo tudi imeli. In če ga bodo imeli, ga drugi ljudje ne bodo mogli imeti. Tako preprosto je to.

Realnost ljudi torej ni naravna, kakršna je na primer za ribe in žabe, temveč je umetna in v glavnem taka, kot želijo pripadniki elit, ki imajo dovolj moči, da jo tudi oblikujejo. Večina ljudi nima nobene moči, s katero bi vplivala na lastno realnost. To je že eden od dejavnikov, ki nam pojasni, zakaj obiskujejo psihoterapevte, šarlatane in vedeževalce: nemočni so in še naprej bodo nemočni, se bodo pa vsaj dobro počutili v svoji nemoči, medtem ko bodo njihovi terapevti vse bogatejši in bodo pomagali krepiti kapitalizem, v katerem bodo nemočni še naprej nemočni in jih bodo potrebovali.

Želja vsakega resnega kapitalista je, da je čim bolj prilagojen delovanju kapitalizma. In ker ima moč, da vpliva na kapitalistično realnost, vpliva tudi na to, da so še vsi drugi ljudje čim bolj prilagojeni kapitalizmu, kajti v zadnji instanci ni odvisen od kapitalizma, temveč od ljudi. Končni cilj so sicer ljudje, vendar taki, ki so najbolje prilagojeni kapitalizmu. V zadnji instanci gre vendarle za Kapital, in ne za ljudi, ki morajo biti dobre volje, krotki in mirni, kot bi rekel Foucault, da lahko kapitalisti iztisnejo iz njih še več vrednosti.

Pomembne so torej tehnične analize trgov, pomembni so indeksi, pomembne so številke, na podlagi katerih je mogoče predvidevati prihodnost. Pomembna so nihanja, pomembni so cikli, pomembno je, da jih poznamo in da vemo, kakšna je njihova dinamika.

Dinamika ljudi ni pomembna. Pomembno je le, da je usklajena z dinamiko trgov. Pomembno je predvideti, koliko bodo vredne delnice čez tri mesece ali čez pol leta, pomembno je vedeti, kateri spektakli so koristni za ohranjanje iluzij.

A če bi bili zakoni trgov naravni in očitni, kot trdijo ekonomisti, če bi bili določeni in enoznačni, kot trdijo laični psihoanalitiki, bi bile napovedi prihodnosti preproste. Pa niso. Niso niti približno.

Ko nastopi kriza, zato najprej ekonomisti rečejo, da jih je presenetila, nato pa isto rečejo še vsi drugi. Očitno postane, da je napovedovanje prihodnosti bolj podobno astrološkemu ugibanju kot čemu drugemu.

Obstaja fantazma o racionalnem, inteligentnem investitorju, ki vlaga denar tja, kjer si obeta največji profit, vlaga pa ga skladno z znanjem, ki mu pove, kje bodo profiti največji. Če bi bilo to res, bi vsi vlagatelji vlagali denar na tak način.

Resnica je bistveno drugačna, poznajo pa jo celo ekonomisti. Teorije, s katerimi pojasnjujejo finančne mehanizme in procese, so polne intuitivnih ugotovitev, da so teorije performativne. To je spoznanje, ki ga poznamo v humanistiki in družboslovju že zelo dolgo časa. Ničesar novega torej.

Performativnost izjav o realnosti tako pomeni, da izjave ne le oblikujejo realnost, na katero se domnevno nanašajo, temveč jo kar ustvarjajo. Nekoliko drugače rečeno: teorije finančnih tokov vplivajo na same tokove tako, da se domnevno skladajo s teorijo.

Nič nenavadnega zato ni, da govorijo ekonomisti kar o verjetjih in o tem, da borze, trgi in finančni procesi verjamejo (believe).

Podobno verjamejo ljudje, pa tudi njihovi magi, čarodeji, psihoterapevti in vsi drugi.

Ali kot piše Ole Bjerg v knjigi Making Money: spremembe cen so resda odvisne od aktualnih dogodkov v realnih gospodarskih okoliščinah, toda nakopičeno znanje (accumulated knowledge) kupcev in prodajalcev, ki nastopajo na trgu, omogoča predvidevanje relevantnih prihodnjih dogodkov in je že vključeno v trenutne cene blaga.

Prihodnost je torej vselej že vključena v sedanjost prav zato, ker želijo akterji oziroma družbeni agensi, ker to tudi so, vplivati na prihodnost, da bo taka, kot bi radi, kar pomeni, da bo taka, da bo njim v korist. Koristi vseh drugih jih preprosto ne zanimajo, kar je seveda logično in pričakovano.

Čisto nekaj drugega pa so nepredvidljivi dogodki in singularnosti, kontingenca in kaotična gibanja, o čemer govori Freud. In prav tu pride do polnega izraza Freudov koncept fantazme, o kateri analitični psihoterapevti nimajo niti pojma. Ko človeško bitje preseže fantazmo, na primer v analizi, kjer je to eden ključnih ciljev, se zgodi nekaj, kar je na prvi pogled skoraj neverjetno in čudežno: človek se začne vesti drugače, kot se je vedel v preteklosti, in za zunanje opazovalce nepredvidljivo, zato postanejo zaskrbljeni.

Na take dogodke se namreč ni mogoče pripraviti, zato nenadoma vse ekonomske teorije o učinkovitosti tržnih mehanizmov padejo v brezno in postanejo neveljavne, spektakli preprosto ugasnejo, glumači, šovmeni in vsi drugi nastopajoči pa izginejo na smetišču zgodovine.

Zakaj bo torej ARRS sofinancirale one knjige, navedene na začetku prispevka? Ker so današnji imaginarni scenariji globalni in je blizu njihov zlom, zato jih je treba krepiti, dokler je še čas. Kmalu ga namreč ne bo več, zato tudi šovmeni hitijo, da bi nagrmadili še kak evro.