Vsi bi radi več denarja in delovnih mest in gospodarsko rast in dobre plačice, lepe pokojnine, delujoče zdravstvo, šolstvo, socialno državo in sploh vse dobrine, kar jih je in bi jih lahko izdelali ter poslali na svobodne trge, kjer se spreminjajo v blago s ceno, in jih je mogoče kupiti, če imaš denar. Sprenevedanje pa je zares neverjetno in že prav travmatično v Freudovem pomenu besede. Oglejmo si zato dve empirični dogajanji, ki sta trenutno v središču pozornosti javnosti. Prvič. Ubogi izvršni in neizvršni direktorji DUTB: garajo kot črna živina in delajo dan in noč po črki zakona, sedaj pa še plač ne bi smeli imeti, kakršne pač imajo! Za zjokat, saj si jih zaslužijo. Zbudite se že enkrat in ne bodite zavistni! Za denar gre. Za moč, oblast, kapital, premoženje in hegemonijo gre. Eni vse to lahko dobijo, drugi pač ne; od nekdaj je tako. Ljudje, ki vodijo DUTB, delajo strogo po pravilih, saj so zelo za vladavino prava, pravno državo in vse drugo, kar je povezano s pravom. Kaj tu ni jasno? Cerar bi to moral vedeti, saj je vendar pravnik! Erjavec in Židan po drugi strani ne razumeta, da ne gre za to, da odstranimo vse direktorje slabe banke, saj potem ne bo čisto nič drugače. Prišli bodo novi, ki ne bodo niti za dlako drugačni; če bi bili, sploh ne bi prišli h koritu. Tudi oni bodo namreč delali po črki zakona in bodo dobro plačani, saj bodo, tako kot vse pred njimi, vrhunski strokovnjaki, kakršnih ni daleč naokoli. Odstraniti je treba kapitalizem, ne pa ubogega  Nyberga. Drugič. Potem so tu še tajni trgovinski sporazumi. Morda so res tajni, so pa popolnoma skladni s pravili igre, ki se imenuje kapitalizem. In kaj tu ni jasno? Povsem logično je, da korporacije tožijo državo, če ne sprejema take zakonodaje, ki omogoča profite. Saj smo vendar vsi za rast in vlaganje kapitala in tuje investitorje in profite in privatizacijo in pravno državo! In Cerar obljublja korenite spremembe oziroma uresničevanje reform. Kakšnih reform, zaboga? Takih vendar, ki bodo omogočale profite in rast in kopičenje denarja in privatiziranje in še več profitov in bogate banke in bajno bogate elite in vse drugo. Kdo se tu dela norca?

Denar torej. Kako je z njim?

Živimo v svetu, v katerem je ustvarjanje denarja stvar preživetja, kot poudarja Ole Bjerg v izjemni knjigi z naslovom Making Money: The Philosophy of Crisis Capitalism (Verso, 2014). Preživetje in denar sta zato močno povezana. Toda pravo vprašanje je, kako vstopiti v svet, v katerem nastaja denar, da bi ga imeli. Nihče nam ga namreč ne bo kar podaril. Kako torej priti do denarja, saj je v tem svetu nadvse pomemben?

Vprašanje je zelo zahtevno, toda nanj ne odgovarja ekonomija, ki se sklicuje na matematiko. Večina ljudi sicer meni, da o tem vprašanju res največ vedo ekonomisti, toda resnica je precej drugačna.

Artikulira jo Ole Bjerg.

Najprej zastavi dobro vprašanje: Kako deluje denar na finančnih trgih? Odgovor na vprašanje terja rabo nekaterih miselnih orodij. Ta nam pomagajo misliti realnosti, v katerih delujejo ljudje, deluje pa tudi denar, kot simbolne. Ko govorimo o simbolnih realnosti, ne mislimo na nekakšne objektivne in od vsega neodvisne koordinate naravne realnosti, ki jo opisuje naravoslovje, temveč mislimo na to, kar ima za ljudi vselej pomen.

Vpeljava pomena potegne za seboj vrsto učinkov. Ljudje, na primer borzni posredniki, menedžerji ali lastniki kapitala, saj je vseeno, se obnašajo kot simbolna bitja. To med drugim pomeni, da sledijo načelom, ki niso naravne zakonitosti, temveč so zelo izbrana oziroma selekcionirana imaginarna in simbolna načela. V kapitalizmu se tako vedno znova dogaja, da ljudje sledijo načelom, ki niso v nikakršni zvezi z etičnimi, družbenimi ali s psihološkimi zakonitostmi tega sveta in ljudi v njem.

Ljudje tako sledijo interesom, pravicam, se podrejajo ekonomskim zakonitostim, kolikor jih razumejo, in politiki korporacij, zato so prej ali slej v razcepu, saj so obenem tudi psihološka, družbe in etična bitja.

Direktorji DUTB-ja so torej navadni ljudje kot vi ali jaz. Zakaj imajo bajne plače? Zagotovo jih nimajo, ker so toliko boljši strokovnjaki od drugih ljudi, ker toliko več delajo ali ustvarijo. Njihove plače so preprosto stvar dogovora – nobene objektivne logike ni, ki bi omogočala sklep, da mora biti plača natanko X evrov. Prav tako ne obstajajo objektivna merila, kdo je lahko izvršni direktor take banke. Ljudje nimajo nobene intrinzične lastnosti ali sposobnosti za delovna mesta v slabi banki in ta ni naravna danost, kot so reke, planine ali oceani.

Psihoanalitično rečeno: tudi bankirji so, tako kot vsak človek, več kot to, kar predstavlja njihova začasna vloga. Zadeve so zato zanimive, saj možje v javnosti ustvarjajo vtis, da so natanko oni poklicani, da delajo v banki, kar pač delajo, in da zaslužijo ves denar, ki ga dobijo, in sicer do zadnjega centa.

Imaginarna razsežnost kapitalizma je taka, da imajo v njej ljudje vse bolj občutek, da je kapitalizem naravna mašina, tako kot na primer sonce, na katero preprosto ni mogoče vplivati. Ole Bjerg zato poudarja, da ni čudno, da ima Trg v današnjem svetu status neodvisne sile, ki deluje na ljudi skladno z zakonitostmi, ki jih poznajo le posvečeni ali pa jih morda sploh ne pozna nihče.

To je tudi eden izmed razlogov za tajne trgovinske sporazume. Ker kapitalizem ni naravna danost, čeprav nastaja nasproten vtis, so tajni dogovori potrebni, kajti transparentnost bi pomenila razkritje fantazem, iz katerih je sama kapitalistična realnost.

Igra poteka takole: pretvarjajmo se, da v kapitalizmu vse deluje naravno, spontano in pravično, toda obenem sprejemajmo tajne sporazume, da bo igra tekla, kot hočemo sami, saj v resnici ne verjamemo niti v kapitalizem, niti v trge, niti v nevidno roko, niti v to, kar drugi ljudje verjamejo, da verjamemo. Mi verjamemo zgolj v moč, s katero vzamemo, kar pač hočemo vzeti. Vse drugo so zgolj pravljice za lahko noč.