Nekaj nam mora biti povsem jasno. Marx je imel absolutno prav, ko je poudarjal, da je kapitalizem namenjen spremeniti ves planet v eno samo tržnico; če ne s formalno miroljubnimi sredstvi, pa na vse druge mogoče načine. Ne smemo biti naivni: planet kot tržnica pozna samo tiste vrednote, ki ohranjajo tržnico pri življenju in omogočajo eliti, da brezmejno bogati. Vse drugo so zgolj detajli. To pa še ne pomeni, da kapitalizem ni obsojen na propad, kajti ne obstaja kapitalizem brez razrednega boja in ne obstaja brez vse večjih potreb po energiji, saj je tudi ljudi na planetu iz dneva v dan več.

Planet je seveda končno velik, zato ima David Harvey prav, ko poudarja, da se danes kapitalizem lahko širi le tako, da ustvarja nove prostore na istem planetu. Kako to dela? Harvey odgovarja: dela tako, da nenehno nekaj jemlje. Jemlje kajpak ljudem.

Ko se torej ekonomisti in politiki igrivo držijo za roke ter veseli nagovarjajo ljudi, da je treba varčevati, je to zgolj pesek v oči. Ko isti trdijo, da mora vse rasti, se sprenevedajo, saj rasti kratko malo ne more, in ko navadni ljudje zatrjujejo na forumih, da so begunci zgolj dezerterji, preprosto ne vedo, o čem sploh govorijo.

Danes je na učbeniški način razvidno, kako izjemno močno so povezani vojne, kapitalistične krize in begunci. Krize so nujne, vojne in begunci kot poceni delovna sila ali nebodijihtreba pa tudi.

Kapitalizem se rešuje iz brezna na vsaj tri načine, ki so prepredeni s kršenjem človekovih pravic.

Prvič. S privatiziranjem javnega sektorja. Kar je bilo nekoč v domeni države, ki je skrbela za obče dobro, socialno blaginjo in vse drugo, je vse bolj v rokah privatnih lastnikov kapitala. Kar je obče dobro, se spreminja v profitabilne dejavnosti, od katerih imajo koristi predvsem elite, medtem ko so ljudje s skromnimi dohodki, to pa pomeni večino ljudi, odrezani od dobrin že kar sistemsko in vnaprej. 

Drugič. Z vodenjem vojn. Kot sem že večkrat zapisal: kapitalizem nenehno potrebuje vojne. Ne potrebuje jih, ker bi bili lastniki kapitala zlobni psihopati ali sovražni manijaki, temveč jih potrebuje, da uničuje vrednost in tako povečuje profitabilnost, ki nenehno pada. Čisto preprosto: najprej nekaj uničiš (čim več cest, železnic, stavb), da jih potem privatni lastniki podjetij znova zgradijo. Vojne zato že dolgo nimajo nobene zveze z osvajanjem prostora in zavojevanjem držav, kot so to nekoč delali Aleksander Makedonski, Napoleon in drugi.

Tretjič. S proizvajanjem beguncev in migrantov. Te vidimo vsak dan prek televizijskih zaslonov. Begunci so nujni kot neorganizirana, nemočna in poceni delovna sila, ki blodi po svetu in je ne potrebujejo na enem kraju, zato pa jo potrebujejo na drugem. Nemčija jih ne sprejema, ker je njena elita tako človekoljubna in imajo politiki nenadoma dobro srce v prsih, temveč jih sprejema, ker jih potrebuje kapital.

In nikakor ne smemo pozabiti, da vse skupaj naddoloča razredni boj. Kapitalizem je, kot vedno znova poudari Robert Brenner, bistveno razredni boj med delavci in lastniki kapitala. Nobenega naravnega harmoničnega razmerja med njimi ni, zato bogatenje enih nujno pomeni siromašenje drugih; siromašenje enih je nujni predpogoj bogatenja drugih.

Delavci in kapitalisti se ne bodo nikoli držali za roke in veselo prepevali.

Marx je zato spoznal, da je bistvo svobode ljudi natanko v količini prostega časa. To je čas, ko ne prodajajo delovne sile lastnikom kapitala, ki jih zato ne morejo izkoriščati. Vsi dobro vemo, da je težnja kapitalizma, da delavci delajo 24/7. Žalostno pa je, da se celo delavci sem in tja pohvalijo, da so ves čas zaposleni in da nimajo nobenega časa. Celo upokojenci trdijo isto, medtem ko nas tudi vse druge propagandisti in piarovci ves čas nagovarjajo, naj živimo dinamično, hitro in kot čreda.

Seveda ne smemo moralistično žugati s prstom, kajti ljudje so razumna bitja, ki skušajo preživeti, preživijo pa lahko le tako, da kaj malega zaslužijo, saj veliko preprosto ne morejo. Zlasti pa ne smemo spregledati, da politiki v veliki večini podpirajo kapitalistično izkoriščanje ljudi; da ne bo kdo mislil, da so na strani navadnih ljudi. Res je, da se jim večno smehljajo in se včasih tudi družijo z njimi, toda to pomeni, da jih potrebujejo zgolj kot volivce.

Oblast je zato v kapitalizmu vselej že ekonomska, ideološka in politična, medtem ko so ljudje prepuščeni sami sebi. Zadeva je še bolj dramatična, če vsaj za trenutek pomislimo na znamenito Wallersteinovo tezo, da kapitalizem pravzaprav niti ne prenese tekmovalnosti in konkurence, o kateri nenehno govorijo politiki in ekonomisti, češ da je dobra, saj mu je na kožo napisana logika monopolov, ki pa seveda ravno ne prenesejo tekmovanja, in sicer že po definiciji.

Monopoli zato niso anomalije kapitalizma, kot zmotno verjameta Ljudmila in JJ, temveč so strukturno nujni in zelo zaželeni. Njihovo razvijanje je neposredni empirični in ideološki izraz temeljne težnje kapitalizma, ki jo Boltanski in Chiapello v knjigi z naslovom Novi duh kapitalizma opišeta kot brezmejno kopičenje kapitala s formalno miroljubnimi sredstvi.

Kljub formalno miroljubnim sredstvom je jesen kapitalizma že napočila, kajti tako kopičenje je samo po sebi absurdno in je dolgoročno kratko malo nemogoče, o čemer pričajo tudi zadnje krize in katastrofe, ki jih analizira Michael Roberts. In piše (28. septembra 2015): The world economy is still crawling along, but interest rates are at all-time lows and stock markets are way overvalued. Any shift up in the cost of borrowing and any shift down in profitability would turn that crawl into crash.  

Jesen kapitalizma se bo kajpak nujno počasi prevesila v zimo ali v sistemski kaos. Ali kot piše Keucheyan (str. 155): zaradi odsotnosti hegemona, ki bi bil suvereno zmožen stabilizirati nov krog akumulacije, bo planet verjetno vstopil v obdobje vojn in močne ekonomske tekmovalnosti.

Na žalost pa nič ne jamči, da bo sistem, ki bo na koncu nadomestil kapitalizem, kaj manj brutalen in nepravičen, kot je kapitalizem. Čisto mogoče je, da bo še slabši. Morebitna hegemonija Kitajske namreč že danes pomeni še več totalitarnosti.

Zagotovo je zato dobro prebrati še tole knjigo:Giovanni Arrighi, Adam Smith in Beijing: Lineages of the Twenty-First Century, London, New York: Verso, 2009. Če je tam zunaj sploh še kdo, ki bere.