Zadnja knjiga Noama Chomskega z naslovom Because We Say So predstavlja izvrstno izhodišče tudi za nadaljnje razprave o Jelinčičevem sovražnem govorjenju o beguncih, pa tudi o političnem komentiranju zadnjih dogodkov, ki jih komentatorji navadno opisujejo z naravoslovnimi metaforami, kot so: valovi beguncev, ki pljuskajo k nam; reke beguncev, ki se valijo; tokovi, ki jih preusmerjajo k našim mejam. Kdor sledi naravoslovnim mnenjem o beguncih v tej deželi, dobi vtis, da nekateri Slovenci prihajajo iz drugega vesolja, v katerem ne obstajajo take dejavnosti, kot so razmišljanje, poslušanje, pogovarjanje, argumentiranje, dokazovanje. Obnašajo se po preprostem in zelo primitivnem načelu: nekaj je tako, kot jaz mislim, preprosto zato, ker jaz pravim, da je tako.

Vzporednica z nastopanjem Donalda Trumpa v ZDA ni povsem zgrešena, kajti danes se pojavlja v medijih množica ljudi, ekstremistov, ki ne ponujajo ničesar razen destruktivnih zamisli, primitivizma, bizarnosti in sovraštva do vsega, kar ni po njihovem okusu, ki vključuje tudi prepričanje, da je prav okus zelo pomemben. Ko v kratkem času naletite na toliko ljudi, ki enotno širijo okoli sebe neumnosti, absurde in odkrito sovraštvo, ste lahko prepričani, da nimate opraviti z racionalnim vedenjem oziroma delovanjem, kar obenem pomeni, da je na delu sila, ki se je lahko upravičeno bojimo.

Bati se je moramo zato, ker jo omogočajo in podpirajo interesi zares močnih ljudi, korporacij oziroma zastopnikov oblasti, ki uničujejo svetle tradicije, dobre vzorce medsebojnih odnosov in ideale, obenem pa spodbujajo ljudi k ekstremističnemu vedenju, kot je pokazal tudi Eric Hobsbawm v obsežni in zares izjemni knjigi iz leta 1994 z naslovom The Age of Extremes.

In ko govorimo o interesih, ne mislimo le na ekonomske interese, ki so kajpak zelo močni in pomembni, danes pa so tudi ekstremni, saj so begunci tudi poceni delovna sila, kajti obstajajo tudi drugi interesi, ki jih moramo vsaj omeniti: vojaški interesi, geopolitični interesi, verski interesi.

Na kratko: nekateri ljudje pravijo, da bodo krščanski križarji rešili svet pred temo, kar pomeni pred muslimani. In džihadisti pravijo natanko isto: borimo se v imenu Boga, za vero in proti nevernikom. Razlika je le v tem, da smo mi vselej dobri, oni pa niso.

Pomembna je torej natančna analiza Noama Chomskega, ki pokaže vsakemu dobronamernemu človeku, da je ključna država za razumevanje islamskega fundamentalizma Savdska Arabija, ne pa Sirija, Irak, Afganistan, Libija ali celo Egipt, države torej, od koder je največ beguncev. In v tej zgodbi imajo zelo pomembno vlogo Izrael, ZDA in Rusija, toda za ljudi je navadno na žalost dovolj, da prisluhnejo prvemu, ki je dovolj glasen, da se ga sliši.

Ljudje v glavnem niso, kar imenuje Hobsbawm popotniki z odprtimi očmi, zato od njih ne moremo pričakovati razsvetljevanja, saj ne govorijo odprto oziroma svobodno in ne prevzemajo odgovornosti za dejanja. Ljudje, ki so doživeli strahote sveta ali jih doživljajo v tem trenutku, so bodisi mrtvi ali pa se iz brezna vračajo na način, ki ga je tako dobro opisal Primo Levi: ljudje, ki so se soočili z Gorgono, se bodisi niso vrnili ali pa so se vrnili brez besed (cit. po Hobsbawm, str. 1).

Bizarno je, da ljudje, ki jim je udobno, govorijo o teh, ki se soočajo z Gorgono, kot dež in se delajo pametne, čeprav ne razumejo prav ničesar. Ne razumejo niti tega, da se vedejo skladno s pričakovanji asocialnega individualizma, ki prevladuje v kapitalizmu.

Zgodovinsko dejstvo je, poudarja Chomsky, de je bil Sadam Husein svoje čase velik prijatelj ZDA, kar pomeni, da so se slednje vedle do njega kot do prijatelja – na primer Reagan, pa tudi Bush. Vprašanje, zanimivo danes in za nas, je tole: zakaj ZDA ne pomagajo sirskim in drugim beguncem?

Chomsky odgovarja.  

Najprej odgovarja tako, da zastavi še boljše vprašanje. Zakaj ne pomagajo številnim drugim ljudem, ki bežijo s svojih domov, pa naj gre za ljudi iz Afrike, Južne in Latinske Amerike ali Azije? Lahko bi dodali. Zakaj ne pomagajo milijonom novodobnih sužnjev, ki delajo za nekaj centov na uro? Zakaj ne pomagajo desetinam milijonov brezposelnih, ki jih je kapitalizem izpljunil kot izmečke? Zakaj ne pomagajo otrokom, ki delajo v tovarnah zastonj, da lahko kupujemo cunjice, ki stanejo vsaka nekaj evrov?

Odgovor na zastavljena vprašanja je tudi preprost: ker ni interesa; potrebujemo le nekaj delovne sile, ne pa vseh za delo sposobnih. Obstaja pa interes za postavljanje zidov. Saj jih ne postavlja samo Madžarska. Že zdavnaj jih je postavila Amerika na meji z Mehiko, postavil jih je Izrael na meji s Palestinci. Taka je realnost sodobnega neoliberalnega globalnega sveta: nove oblike apartheida.

Kaj je torej storil svet, da bi se strani, ki se vojskujejo na Bližnjem vzhodu, spravile med seboj, da bi vsaj sedle za skupno mize in se začele pogovarjati? Ali obstaja kakšna doktrina, na primer Evrope ali ZDA, v kateri bi bilo predvideno, kako reševati spore v Siriji? Ne obstaja.

V medijih se sicer pojavljajo politična mnenja, toda ta ne prestavljajo doktrine.

Islamska država se nenehno širi. Predstavlja verski fundamentalizem brez primere in vojaško mašino, kot poudarja Patrick Cockburn, ki je izjemno močna in uničujoča. Noben človek se ji ne more upreti, kdor se ji ne podredi, tvega glavo in je lahko mrtev v zelo kratkem času. Ko nekateri slovenski komentatorji opozarjajo, da so med begunci mladi moški, ki bi se morali bojevati, namesto da bežijo, ne vedo, o čem sploh govorijo.

Če živite v Siriji, ste morda podpornik predsednika Asada, ker preprosto nimate nobene druge možnosti, saj ne želite podpirati Islamske države, obenem ne marate Kurdov ali pa vam je zanje vseeno. Če ste Kurd, se borite za avtonomijo, zato ne marate niti Asada niti predstavnikov kalifata. Toda morda ne podpirate nobene strani in želite živeti neodvisno od njih in delati, kar pač znate. Morda želite, toda kljub temu imate resne težave: civiliste pobijajo tako vladne sile kot skrajneži, ki hočejo širiti islamsko državo. Kaj torej storite? Bežite in rešujete golo življenje. Na primer v Nemčijo, kjer potrebujejo veliko, zelo veliko poceni delovne sile.

Vselej je bilo enako, ko so se vnemali spopadi in so potekale vojne, zato je dobro prebrati kako zgodovinsko knjigo, da ne pozabimo. Človeštvo čaka na alternativo, kajti kapitalizem potrebuje vojne in poceni delovno silo.