Gospod Jelinčič sicer ne pove ničesar takega, da bi si zaslužil komentar, je pa njegovo sovražno govorjenje o beguncih tako primitivno in zgrešeno, da je komentar vendarle na mestu. In opazka o fašizmu ni povsem neposrečena, kajti imaginarne celote se vselej oblikujejo z odstranjevanjem drugačnih, ki se jih, tako kot Jude nekdaj, kratko malo določi.  O tem je nekoč veliko povedal Nietzsche, za njim pa tudi Walter Benjamin. O Jelinčiču sicer ne bom govoril, o Nietzscheju in Benjaminu pač.

Danes je Nietzsche bolj aktualen, kot je bil pred sto leti. Bolj kot takrat velja, da morajo biti vsi ljudje enaki. Le da je danes zapovedano tekanje, udeleževanje maratonov in zdravo življenje na sploh, zato hočejo vsi isto, kot je pisal Nietzsche v Tako je govoril Zaratustra. Vsi so seveda na tržnici in vsi hočejo isto, zato ne morejo razumeti Zaratustre, ki pride z gore. Vsi so enaki in vsi hočejo enako – kdor misli drugače, je takoj razglašen za norega ali pa se preventivno razglasi za norega kar sam. Množica hoče biti srečna, tak je pač imperativ, in se boji revolucije. Ali nekoliko drugače: reaktivna misel hoče zadovoljstvo in srečo, zato ne želi ničesar prepustiti naključju in ne mara tveganja, ki spremlja kreativnost in originalnost. Tako je govoril Nietzsche pred sto leti in še nekaj, danes pa živimo v norih časih, v katerih bi morali biti vsi maratonci, beguncev ne bi nihče sprejel, privatni lastniki kapitala pa bodo dokončno vzeli vse vajeti življenja v svoje roke. 

Na današnji dan leta 1940 stori samomor Walter Benjamin. Njegovo kratko življenje bi kak tukajšnji cinik, pogreznjen v udobje domačije, lahko opisal takole. Rodi se leta 1892 v Berlinu, v judovski družini. Študira filozofijo in književnost (namesto da bi študiral kaj bolj koristnega in postal na primer mizar, morda železokrivec ali pa fuzbaler, ker je fuzbal edini pravi šport, medtem ko so vsi drugi športi zgolj rekreacija, kot trdi tukajšnji medijski guru!), kot študent je vodja radikalnega judovskega študentskega gibanja. Leta 1925 na univerzi v Frankfurtu zavrnejo njegovo znanstveno delo z naslovom Izvor nemške tragične drame, češ da je preveč nekonvencionalno in ima preveč osebnega sloga (sic!). Leta 1933, ko pride na oblast Hitler, odide v Pariz, kjer sreča Hannah Arendt. Oba seveda strahopetno bežita pred nacisti, namesto da bi se bojevala zoper sovraga in za domovino. Adorno in Horkheimer ga povabita v ZDA, kamor se tudi napoti. Na francosko-španski meji v kraju Port-Bou ga ujamejo gestapovci. Na današnji dan stori samomor, ker noče ostati v njihovih rokah, saj ve, kaj ga čaka.

Cinik bi seveda sklenil, da je sam kriv za vse, da je bil pravzaprav strahopeten dezerter, kakršni so današnji moški begunci, ki poniglavo bežijo iz Iraka, Afganistana ali Sirije in hočejo priti v Evropo, da bi še tukaj povzročali probleme.

Kdor ni do konca pokvarjen in ni cinik, razmišlja bistveno drugače. Zlasti pa prebere kako knjigo, ki pove več kot tisoč podob. Na primer tole: The Rise of Islamic State: ISIS and the New Sunni Revolution, ki jo je spisal Patrick Cockburn, izšla pa je letos pri založbi Verso.

Knjigo je dobro prebrati, kajti slovenski politični komentatorji, priložnostni oglaševalci in politiki zlepa ne bodo spregovorili o nastanku in izvoru kalifata, ki je neposredno povezan z divjanjem državljanske vojne v Siriji in Iraku, od koder je največ beguncev, pred katerimi se Evropa ščiti z bodečimi žicami, z zidovi, ki so zgolj začasni in provizorični, v resnici pa le blefira, saj je kalifat neposredni učinek Zahodne politike in slovenskim politikom tako ljubih evroatlantskih militarističnih povezav, ki so že pred leti povsem sesule bližnjevzhodne države (priporočam: Mike de Seve, Operation Ajax: The Story of the CIA Coup that Remade the Middle East), obenem pa mirno gledale, kako se množijo džihadistični sponzorji v Savdski Arabiji, Turčiji in Pakistanu, ki so kajpak naši zavezniki. Da bruhaš. In potem radikalni desničar Viktor Orbán po telefonu razlaga Erjavcu, da je žica na meji s Slovenijo zgolj kr neki. Me prav zanima, kaj mu je odgovoril.    

Ena glavnih misli, s katerimi se je Benjamin zapisal v zgodovino radikalne misli, ki ni desničarska, saj je razmišljanje po definiciji levičarsko, je tale. V vsakem občestvu vladajo zakoni, kar je seveda samoumevno. Ljudje jih sprejemajo in se jih bolj ali manj držijo; tudi to je onkraj vsakega razumnega dvoma. Vprašati pa se smemo, kako zakoni sploh nastajajo, kako se uveljavljajo in od kod prihajajo.

Benjamin razmišlja o nastajanju zakonov. Njegova začetna misel je zgodovinska: zgodovina je polna dokazov, da ljudje nenehno spreminjajo družbe in načine življenja. Vsak otrok se v šoli že zelo zgodaj pouči o tem.

A kako spreminjajo ljudje načine življenja? Tukaj postane Benjamin dodatno prenikav in natančen. Ljudje ne spreminjajo načinov življenja tako, da se držijo zakonov, pravi, temveč jih spreminjajo tako, da preprosto uveljavljajo nove.  

Vsak zakon je zato utemeljen v nasilju. Tudi to je povsem jasno: ljudje se toliko časa trudijo, da ga preprosto uveljavijo. Če bi se vsi ljudje vselej zgolj držali že uveljavljenih zakonov, se ne bi nič spremenilo, saj bi le ponavljali in obnavljali isti način življenja, oziroma bi ga kopičili.

Ko torej govorimo o zakonih, govorimo o načinih življenja. In način življenja nikoli ni en sam, pa če mainstream ekonomisti še tako močno vztrajajo, da je kapitalizem en sam in da je večen.

Eksistenca seveda neskončno presega vsak zakon in partikularni način življenja, ki ga ščiti. Naloga ljudi zato ni, da varujejo zakon in se ga držijo, kajti njihova naloga je, da varujejo eksistenco in samo življenje, kar je čisto nekaj drugega.

Nasilje je zato nujno. In v njem je nekaj svetega, poudarja Benjamin. Kako to razumeti?

Svetost življenja ni v njegovi končni obliki, ki jo vsakokrat ščiti ta ali oni zakon; svetost je univerzalna značilnost življenja kot neskončnega, življenja, ki ga ne more zajeti noben partikularni zakon. Benjamin ima zato prav, ko poudari, da je svetost v samem nasilnem dejanju, s katerim ljudje vsake toliko časa ustvarijo nov način življenja.

Novega načina življenja torej ne izpeljemo iz starega zakona, iz tega, da se ga držimo kot pijanec plota.

Zakon zato nujno vidi vsako nasilje v rokah posameznika kot nevarnost za sam zakon, pravi Benjamin. To pomeni, da hoče ohraniti samega sebe in ustaviti posameznike, da ga ne bi prekršili. Toda zadeva ni tako enostavna.

Benjamin razmišlja o primeru, ki dobro ponazarja kompleksnost problema. Zakon tako dovoljuje delavske štrajke. Toda štrajk je že raba sile, s katero skušajo delavci vplivati na delodajalce. Je raba take sile nasilje ali (še) ni?

Zlahka si zamislimo tole situacijo. Kaj bi se zgodilo, če bi vsi delavci naenkrat izrabili pravico do stavke? Istega dne ob isti uri bi začeli množično stavkati. Bi bilo to nasilje ali ne?

V vsakem primeru je nasilje povezano z zakonom. Benjamin: nasilje ohranja zakon ali pa hoče ustvarjati nov zakon. Če se delavci in kapitalisti torej še tako lepo gledajo in sedijo za isto mizo, je še vedno na delu nasilje. Eni skušajo ohraniti obstoječe stanje, drugi ga nočejo. Tudi če se dogovorijo, da ga spremenijo, je na delu nasilje, saj je treba zamenjati zakon in uveljaviti drugačen način življenja.

Delavci imajo eno samo stališče: bolje bi bilo, če bi bilo vse skupaj drugače. Benjamin zato poudarja: konflikti in spori, ki so med ljudmi, so nerešljivi, če povsem, absolutno izločimo rabo nasilja.

Pravični cilji in pravična dejanja ne sledijo konformizmu in ubogljivemu sledenju zakonom. Če je namreč zakon pravičen za določen način življenja, ne more biti pravičen tudi za drugačnega. Take so Benjaminove besede.

Včasih so zakone postavljali jezni bogovi. Benjamin zato govori o božanskem nasilju, ki je zavezano pravičnosti kot principu. Torej ne pomeni uveljavljanja moči ali oblasti, temveč pomeni uveljavljanje principa pravičnosti.

Božansko nasilje je moč samega življenja in je v njegovo dobro. Maratonci zgolj tečejo, njihov tek pa nima niti najmanjše zveze z družbeno pravičnostjo. Postavljanje bodeče žice je ima še manj.

Namesto da bi življenje s pomočjo originalnih in svobodnih duhov dosegalo nove višave, kot bi rekel Nietzsche, je vse bolj pritlehno, obremenjeno s krivdo in vse bolj ujeto instrumentalno preračunavanje, kaj se bolj splača, kdo lahko živi tukaj in kdo ne sme.