Ponovno so prišle pohvale Sloveniji iz Bruslja. Je to dobro ali slabo?

Če vemo, da so pohvale namenjene zlasti ukrepom države, da ščiti schengen, potem res nimamo pravega razloga, da bi bili nad njimi navdušeni. In kaj dobrega za begunce počne naša država, da naj bi si zaslužila pohvalo? Zaenkrat jih učinkovito »izvaža« iz države, skrbi zlasti za to, da odidejo drugam, medtem ko pravo humanitarno delo opravljajo nevladne organizacije in prostovoljci. Če kdo zasluži pohvalo, potem so to slednji.

Odzivi vladajočih politikov na tako imenovano »begunsko krizo« pa so simptomatični natanko v tistem pomenu besede, ki ga poznamo iz psihoanalize.

Ko Freud pojasnjuje, kako deluje mehanizem dela sanj, to ponazori s primerom polomljenega kotlička. Na vprašanje posojevalca, zakaj mu je drugi vrnil polomljeni kotliček, ta drugi ponudi trodelni odgovor: 1) kotliček je bil že polomljen, ko sem si ga sposodil; 2) kotliček, ki sem ti ga vrnil, sploh ni bil polomljen; 3) kotlička si sploh nisem sposodil.

Situacija, v kateri nastajajo odzivi ministrov in predsednikov vlad držav EU na trpljenje beguncev, je homologna primeru s kotličkom. V primeru usode beguncev so odzivi tile: 1) beguncem je treba pomagati (treba je biti solidaren v imenu človečnosti); 2) s svojo pomočjo je treba biti previden (begunci so lahko tudi nevarni); 3) v resnici sploh ne gre čisto za begunce (ljudje, ki prihajajo, so večinoma »migranti« [vztrajno se govori o »migrantskih tokovih«]).

Trije subjektivni tipi, ki sovpadejo v tej nekonsistentni in kontradiktorni drži, ki jo demonstrirajo voditelji držav članic EU, pa so tile: 1) pravičnik, 2) paranoik, 3) cinik. Ker so vsi trije potem združeni v eni sami instanci, se tudi tisto, kar naj bi bilo v delovanju najbolj plemenito, sprevrača v svoje nasprotje: pravičnik se izkaže za preračunljivca (tako kot se je v primeru nemške kanclerke njena domnevno čista humanitarna gesta začela kazati bolj kot računica, prek katere se poskuša zagotoviti, da gospodarska moč države zaradi pomanjkanja domače delovne sile v prihodnje ne bi upadla), medtem ko druga dva tipa začenjata prevladovati v konkretnih političnih odločitvah (če že ne z gradnjo bodečih žic na mejah, pa vsaj z zapiranjem le-teh, ali pa tiho toleranco ksenofobnih politik).

Skratka, ko se vse trije med seboj neskladne drže povežejo, dobimo pravičnost, ki je le še navidezna, in torej ni več pravičnost (gre namreč za to, da nekdo vzdržuje videz pravičnosti, ker mu to omogoča boljšo manipulacijo s tistimi, katerih podporo potrebuje, da bi ohranjal svojo oblastno pozicijo), ki se druži z zanikanjem (razsežnosti problema in nemožnosti oblikovati rešitev, ki bi bila dobra – tako v pomenu, da bi bila humana in plemenita, kot tudi v pomenu, da bi bila dolgoročna in da bi se reševanja problema lotili pri vzrokih zanj) in relativiziranjem (trpljenje beguncev se poskuša prikrivati in nevtralizirati s tem, da se jih prikazuje kot ljudi, ki jim ne gre čisto zaupati – pretvarjajo se, da so ljudje na begu pred vojno, a kdove, kdo in kaj so v resnici …).

Potlačeno, ki se vrača v obliki simptomov, je v primeru beguncev iz Sirije, Afganistana, Iraka in drugih držav, ki so jih je opustošile vojna, ekonomsko izkoriščanje, pomanjkanje osnovnih dobrin …, sodelovanje evropskih držav v vojnah, ekonomskem izkoriščanju in onemogočanju dostopa do osnovnih dobrin (tudi s podpiranjem diktatorskih režimov). Tisto, o čemer se ne razpravlja, je odgovornost Evropejcev za to, da so ljudje sedaj prisiljeni zapuščati domove in si svojo eksistenco poskušati zagotoviti v Evropi. Pred nekaj dnevi je bila objavljena informacija, ki jo je razkril finski diplomat Ahtisaari. Leta 2012 je bil s strani Rusije podan predlog, da bi bil del mirovnega sporazuma v Siriji odstop predsednika Asada. Zahodnoevropske države in ZDA so ruski predlog ignorirale, ker naj bi bili prepričani o skorajšnjem Asadovem padcu. Ob tem se ni mogoče znebiti vtisa, da je katastrofa, ki je sledila, posledica merjenja moči, ignoriranje predloga pa kot sporočilo nasprotni strani, da se z nasprotniki ne dogovarja. Ceno takšne igre pa so morali plačati ljudje, ki sedaj množično iščejo zatočišče v državah EU.

Ko se torej govori o reševanju begunske krize, na kaj se takšno govorjenje sploh nanaša? Vtis je, da tudi tukaj med vladajočimi politiki ni nobene resne ideje o tem, kaj storiti ob dejstvu, da število ljudi, ki bežijo iz svojih domov, narašča, na obzorju pa ni nobene rešitve, ki bi odpravile vzroke za to, da ljudje postajajo begunci.

Nevladne organizacije in posamezniki se odzivajo s sočutjem in skrbjo za sočloveka. Zbira se hrana, beguncem se pomaga na terenu, kar je vsekakor nujno potrebno. Brez humanitarnega dela bi bila katastrofa še neprimerno večja.

Tisto, kar pa se kaže kot nujno nadaljevanje humanitarnega dela, pa je oblikovanje kritične in politično angažirane javnosti, ki mora začeti pritiskati na vladajoče, da začnejo konsistentno izvajati politiko, ki bo v središče postavila dobrobit in blaginjo ljudi, namesto da se v glavnem ukvarjajo z ukrepi, s katerimi poskušajo obvarovati vzpostavljena razmerja moči, od česar so odvisni njihovi položaji – najbrž je že sleherniku jasno, da so najvplivnejši politiki humanitarno naravnani le zato, ker bi v nasprotnem primeru lahko izgubili podporo javnosti oz. bi njihove odločitve lahko dokončno destabilizirale razmere v Evropi (delovanje, ki je omejeno na gašenje požara).

Kritična in politično angažirana javnost mora torej od zastopnikov oblasti nepopustljivo zahtevati, da izdela jasen političen program za učinkovito in humano pomoč ljudem, ki dnevno prihajajo iz kriznih žarišč, nato pa takšen program tudi dosledno prakticira. Obenem pa se mora v javnosti angažirati še večje število ljudi, ki bodo resno razmišljali o alternativah sistemu, saj iz dneva v dan postaja jasno, da je begunska kriza rezultat političnih odločitev, ki jih diktira sistem, v katerem je koncentracija kapitala v rokah manjšine in ustvarjanje profitov postal globalni imperativ delovanja in vladanja ljudem ter ravnanja z okoljem. O tem, da so učinki tega sistema uničujoči tako za človeštvo kot za planet, pa najbrž ni treba izgubljati besed.

Humanitarno delo se mora torej nadaljevati s političnim organiziranjem. Nastati morajo nova družbena gibanja, ki si bodo prizadevala za globalno solidarnost, nenasilje, mir, spoštovanje človekovega dostojanstva in varovanje naravnega okolja. Kdor si torej poskuša delovati v dobro človeštva, bo sodeloval tudi v graditvi takšnih gibanj.

Poudarek je torej na tem, da je humanitarno delo nujno in neprecenljivo, vendar pa so cilji za katerim si prizadeva, dosegljivi samo s političnim udejstvovanjem pripadnikov in pripadnic (globalnega) občestva, ki se bodo angažirali za to, da se bo oblikovala alternativa obstoječemu sistemu. Znotraj slednjega problem begunske krize namreč ni rešljiv: predatorski sistem, ki ga Henry Giroux imenuje tudi kazino kapitalizem, bo povzročal nove krizne situacije, iz katerih bodo ljudje tudi v prihodnje prisiljeni bežati, da bi si rešili eksistenco.

Naslednji begunski vali bodo namreč povezani tudi s podnebnimi spremembami, ki so posledica kapitalistične proizvodnje in eksploatacije naravnega okolja, ki je brez primere. Kot je znano, pa je edina stvar, ki jo zastopniki kapitala naredijo, da bi navidezno prispevali k preprečevanju uničevanja okolja, večinoma ta, da zavajajo javnost s čvekanjem o t. i. zelenih tehnologijah in trajnostnem razvoju, obenem pa plačujejo znanstvene študije, ki naj bi dokazovale, da je trditev, da je glavni vzrok za podnebne spremembe človekovo delovanje, navadna laž.