Ko so Nemci letos poleti ponižali Grčijo in ji vsilili drakonske varčevalne ukrepe, verjetno niso računali, da so si s tem zabili avtogol. Med varčevalnimi ukrepi je seveda tudi grški javni sektor, ki je že več let trn v peti “pridnim in poštenim” Nemcem. No ja, tudi njihova poštenost se je izkazala bolj za stereotip kot za realnost, kar ravno v teh dneh dokazuje “ugledni” nemški avtomobilski koncern Volkswagen, ki je sistematično goljufal svet z nizkimi izpusti svojih jeklenih žrebcev.

Zakaj je drastično klestenje grškega (in tudi v drugih državah) javnega sektorja zdaj slabo za Nemce in tudi za številne druge “obljubljene” države? Velika večina beguncev, ki zdaj v deset tisočih po tako imenovani balkanski poti potuje proti svoji najbolj zaželeni destinaciji - Nemčiji, na območje Evropske unije prvič vstopa - v Grčiji.

In kdo jih sprejme? Obmejni organi, policisti, socialni delavci, psihologi, razni državni uradniki…? Bi jih, a jih je premalo. Ali pa so - tisti srežneži, ki še imajo službo, slabo plačani, preobremenjeni s problemi lastnih državljanov. Zakaj? Taka je bila komanda iz Bruslja oziroma predvsem iz Berlina.

Grki so naredili in delajo tisto, kar je prav; begunce preprosto spustijo naprej, saj nimajo dovolj niti ljudi niti denarja, da bi se šli enotni evropski schengenski ali dublinski sistem. In potem se begunska kalvarija ponavlja na drugih mejah in begunci vedno znova vstopajo v Evropsko unijo - na hrvaški meji, deloma še na madžarski, pa slovenski, avstrijski, da bi končno vstopili v - obljubljeno deželo Nemčijo.

Zdaj bi morali Nemci podpreti grški javni sektor in vanj vložiti nekaj milijard evrov. A tega zagotovo ne bodo storili. Evropski politični vrhovi so zdaj rajši sklenili, da je potrebno pomagati Turčiji in globalnim humanitarnim agencijam, da bi tako vsaj malo zaustavili begunske “reke”, ki se “zlivajo” v Evropo. To je sicer povsem v redu ukrep, a ni dovolj. Begunska kriza razkriva, kako pomemben je močan javni sektor, ki se edini lahko sooča z resnimi kriznimi razmerami.

Tudi v Sloveniji ni nič drugače. Za zares učinkovito soočenje z begunsko krizo in drugimi krizami, ki nas še čakajo, potrebujemo kvalitetno, dovolj številčno in dobro plačano policijo, dobro delujoče zdravstvo, številne dobro izurjene uradnike, dobro opremljeno civilno zaščito; psihologe in terapevte, socialne službe; tudi šole, ki bodo sprejele tiste, ki bodo zaprosili za azil ali nam bodo “kvotno” dodeljeni in tako naprej.

Prostovoljci so sicer super in koristni, a ni mogoče, da bi bili ves čas prisotni. Begunci so del naše sedanjosti in tudi prihodnosti, pa če hočemo ali ne. Okrepitev javnega sektorja, še zlasti tistega dela, ki se neposredno sooča z begunci, je nujen ukrep, hkrati pa bi tako zmanjšali še visoko brezposelnost, še zlasti med mladimi.

Kdor zdaj kaže s prstom na neučinkovitost Grčije in drugih mejnih oziroma tranzitnih držav, naj ne pozabi, kakšen pritisk na javni sektor izvajajo evropski in lokalni centri moči. Močan javni sektor je potreben in nujen. Alternativa je kaotično in dramatično vsakodnevno “reševanje” problemov, ki to morda sploh niso.