Zakaj navadni državljan v teh krajih vedno znova nezmotljivo zazna, da se praviloma na nevarnosti, ki jih predstavljajo različni ljudje, kot so geji, lezbijke, transvestiti, begunci in drugi, sklicujejo desničarski politiki? Kako je mogoče, da vedno znova pohitijo in takoj kažejo s prstom na nevarne osebke, ki naj bi se jih vsi bali? Zakaj toliko strahu, zakaj toliko tesnobe, zakaj tolikšna potreba po nevarnostih in zakaj je tako malo tega, kar zapišemo v arabskem jeziku naqd dhâtî? In mirno dodajam: zakaj je tako malo humorja v teh krajih, tako malo radosti, tako malo racionalizma v politiki in tako malo kreativne misli onkraj žargona, novoreka in klišejev?

Sklepati namreč smemo takole: vsak človek z zdravim razumom dobro ve, da živimo v svetu, v katerem je polno objektivnih nevarnosti: od inteligentnih bacilov, ki jih je v resnici kot listja in trave, do pokvarjenih politikov, neumnih birokratov, zlikovcev, teroristov, podnebnih sprememb, celo zunajzemeljskih bitij in robotov, ki bodo bojda zdaj zdaj pametnejši od ljudi in jih lahko kar zasužnjijo, kot so jih na primer v Matrici, kjer so jih spremenili v vir energije. A če to ve vsakdo z zdravim razumom, zakaj je treba na nevarnosti dodatno opozarjati in zakaj to delajo predvsem desničarji? Zakaj paranoidni presežek in kaj v resnici pomeni, kakšna je njegova resnična funkcija? In še: zakaj se zdi, da so povsod muslimani, da preplavljajo Evropo in da bodo uničili vse, kar nam je svetega? Če nam je sploh še kaj sveto, seveda! V izvrstni knjigi z naslovom Orientalism & Conspiracy: Politics and Conspiracy Theory in the Islamic World, ki so jo uredili Arndt Graf, Schirin Fathi in Ludwig Paul,najdemo dobra izhodišča za odgovore na zastavljena vprašanja. Ljudmila in JJ je seveda ne bosta nikoli prebrala; ni šans.

Za začetek je dobro izkoristiti priložnost in še enkrat opozoriti na znamenito izjavo, s katero je Edward Said nekoč zaprl usta številnim zagovornikom ideoloških praks, ki temeljijo na potrebi po nadzorovanju državljanov in potrebi po ustvarjanju nevarnosti. Said je tako zagovarjal zamisel, da je ključna naloga vsakega intelektualca, da govori resnico in samo resnico, zlasti v odnosu do nosilcev oblasti.

To kajpak ne pomeni, da intelektualci poznajo resnico, oblastniki pa ne, saj pomeni nekaj drugega. Pomeni, da je naloga intelektualcev tale.

Intelektualci so prepričani in verjamejo, kar je seveda tudi prav, da je za artikuliranje resnice tega, kar se dogaja v občestvu, potrebna javna raba uma, kot bi rekel Kant. To zopet pomeni, da je resnico treba artikulirati skozi javne razprave in debate, ne pa v slonokoščenih stolpih znanstvenikov ali v zaprtih sobanah politikov.

Said dobro razume, da je demokracija možna le, če je javna raba uma avtonomna in ni podrejena nadzoru oblasti. Iz tega sledi pomembno spoznanje: če politika blokira javno rabo uma, ubija resnico. In ni nujno, da to počne zavestno in odkrito; dovolj je, da se za javno rabo uma ne zmeni.

Nadaljevanje zgodbe je še bolj zanimivo. Sadik J. Al-Azm, sirski profesor moderne evropske filozofije v Damasku, ki je leta 1968 priobčil knjigo z naslovom Kritika religiozne misli (JJ in Ljudmila tudi te ne bosta prebrala), je vedno znova opozarjal na povezave med politično oblastjo in institucionalizirano religijo. Poudarjal je, da take povezave ravno niso navdušujoče in so pravzaprav skrb zbujajoče. Seveda je imel zaradi te knjige celo vrsto težav.

Toda njegovo pisanje in njegove besede govorijo močneje od oblasti in orožja. Ko se je zavzemal za več pravic za Palestince in obenem analiziral ameriško politiko na Bližnjem vzhodu, poleg tega pa še kritično razmišljal o vlogi institucionalizirane religije v povezavi z oblastjo in nafto, je že začrtal osnovne koordinate za vsako nadaljnje razmišljanje o muslimanih, nevarnostih, teroristih, zarotah in domnevni nameri ljudi z Bližnjega vzhoda, da pokoljejo vse Evropejce, se razmnožijo kot zajci in počasi zasužnjijo kar ves svet.

A da bi vse to razumeli, je treba prebrati kako dobro knjigo. Tu se kajpak zelo hitro zatakne, saj imajo ljudje čas za vse mogoče zadeve, za dobro knjigo pa ga navadno mahoma zmanjka.

In zaman boste poslušali slovenske politike, kajti ti ne bodo z eno samo besedo spregovorili o arabski levici, ničesar ne bodo povedali o marksizmu, za katerega so številni arabski teoretiki in aktivisti kazali močno zanimanje in ga še kažejo, ničesar ne bodo rekli o muslimanih, ki se zavzemajo za humanistično misel, verski pluralizem, svobodo vseh ljudi. Boste pa vedno znova poslušali ista jajca o nevarnih muslimanih in prebežnikih iz arabskih držav, med katerimi naj bi bili tudi teroristi, za katere se ustvarja vtis, da komaj čakajo, da pridejo v Slovenijo in naredijo štalo.

Prav Sadik J. Al-Azm je izjemen človek, poznavalec arabskega sveta in evropske filozofije, filozof in modrec, ki ga velja vedno znova prebirati, če zares hočemo kaj razumeti, ko nanese beseda na arabski svet, muslimane, institucionalizirano religijo in sodobna oblastna razmerja.

Na mestu je drobna pripoved, ki jo pove prav Sadik J. Al-Azm. Vsi se spomnimo enajstega septembra 2001. leta. In vsaj nekateri dobro vemo, da so se Američani takrat odzvali na dogodek tako, da so prepoznavali kandidate za napad čisto povsod, kjer je bilo sploh mogoče: Mosad, CIA, Pentagon, judovske imperialistične sile, ameriški vojaški kompleks, muslimanski skrajneži …  In ko so empirična dejstva počasi nadomeščala špekulacije, se je dogajalo to, kar se vedno: zastopnikov teorije zarote ni prepričalo nobeno empirično dejstvo. Pričakovano.

Sedaj lahko razmišljamo o desničarskih odzivih slovenskih politikov na begunce, za katere pravijo, da jih tam doli v Turčiji kar mrgoli in da komaj čakajo, da pridejo sem. Bojda jih je kakih pol milijona.

Najpomembnejše v vsej tej zgodbi pa je tole.

Teorije zarote so dobre, ker so preprosto neomajne, so nekaj, česar ni mogoče napasti in izpodbiti, kar pomeni, da so tudi neovrgljive in za številne ljudi nesporne. To pa je najboljše, če hočeš ljudi nadzorovati, jih držati v šahu in dobiti od njih to, kar hočeš dobiti – še več podpore za oblastna razmerja.

Kakšno alternativo predlaga Sadik J. Al-Azm? Odlično. Takole pravi. Ponudite najbolj bizarno, absurdno, odštekano in zblojeno teorijo, kar si jih lahko izmislite, potem pa naj jo drugi izpodbijajo, če zmorejo.

Torej. Prihajajo begunci, ki niso to, saj so zgolj maskirani muslimani, ki bodo posilili vse slovenske ženske, matere in deklice, odrezali glave vsem moškim, dečkom, starcem in gejem, prevzeli nadzor nad državo in razglasili muslimansko republiko, v katerem bo zavladalo starodavno šeriatsko pravo. Nastal bo totalni kaos, zato predlagam, da postavimo pravočasno okoli Slovenije tisoč kilometrov visok zid, pred njega pa sto kilometrov minskih polj, da nam bo še Madžarska zavidala.