Tolminski  žvižgači, smo skupina ljudi, ki nismo nasilneži izgredniki in huligani, smo civilno gibanje z jasnimi smernicami – smo borci za boljši jutri in veliki nasprotniki kapitalizma, v katerem vidimo zlo za človeštvo, smo za družbeno ureditev, v kateri ni družbenih razredov, izkoriščevalskega kapitala, ki človeku jemlje dostojanstvo: Mi smo Puntarji, kritiki današnjih družbeno-političnih razmer.

      Zato smo glasni in se ne strinjamo z oblastjo, zato protestiramo in se oglašamo na vse anomalije in tudi žvižgamo, če je potrebno. Mi nismo sami sebi namen, kot so nekatere politične stranke, mi smo glasen produkt sedanjega časa v katerem nam država jemlje z ustavo dodeljene pravice. Zakaj?

     Slovenski državljani že kar nekaj časa živimo v norem času, v času, ko nas vladni ukrepi strašijo. Strahovi nas butajo ob ostre čeri, saj v nekem daljšem obdobju še ne vidimo sprememb, ki bi nam zagotavljale mirno starost, življenje brez mor in obilja solz. Res so to nora leta!

     Strašijo nas delodajalci, sindikalisti, politiki in vsakdo, ki politizira kot poznavalec svetovne gospodarske politike in seveda tudi domače – slovenske. Vsi ti napovedovalci in poročevalci so črnogledi jasnovidci, glasniki zla in pogrebniki nas siromakov, ki v obupu iščemo nekakšne rešitve – čudežno formulo, ki pa je sploh ni. Preveč smo okupirani s strahovi, zato je težko dojeti resnico. Nenehno se bojimo, da nam bodo vzeli vse in da bomo ostali brez materialnih osnov za življenje. Zaradi tega živimo v negotovosti in nenehnem strahu.

     V naši ljubi Sloveniji je vse postavljeno na glavo, vse gre narobe in vse, kar se načrtuje je zanič. Kritiki z leve, ali desne, iz Evrope in še od kod dlje, zaneseno in zaničljivo kritizirajo. Novinarji in razni analitiki trosijo svarilne besede zla, ki jih podčrtujejo s predznakom konca. Vse te pametne glave vse vedo, a kar je najhuje, naslajajo se ob naših težavah in nam z nasmehi na obrazih žugajo in nekateri celo grozijo.

    Le kdo jim daje to pravico?

    V naši državi so se in se še vedno odvijajo kriminalne zgodbe, v katerih nastopajo premeteni kriminalci in manj uspešni organi pregona. Kriminalne združbe belih ovratnikov nenehno kujejo nove načrte, kako naj v tuje finančne oaze prenesejo vse nakradeno premoženje, kako naj ga skrijejo. Njihova pogoltna brezsrčnost uničuje slovensko gospodarstvo. Zaradi podkupljivih posameznikov hira politični sistem in ranjeno ljudstvo. Pogoltneži kradejo državo, naše skupno premoženje, socialo …

     Le kdo jim daje to pravico?

     Vse hočejo imeti pod nadzorom: zrak, vodo, semena … Vse nam hočejo vzeti in s tem upravljati. Ne dovolijo nam, da bi se obnašali v skladu z naravnimi zakoni, da bi sejali lastno seme, pili iz naravnih domačih izvirov, dihali čist zrak. Vse nam hočejo vzeti, hočejo, da bomo odvisni od njih, samo da bodo lahko služili velike denarje.

     Le kdo jim daje to pravico?

     Vzeli so nam tovarne, nagnali so nas na cesto, vzeli so nam odločanje in vzeli so nam dušo.Kot lačne pse so nas popeljali v pogoltni in nepošteni kapitalistični sistem in nam s pretvezo o samostojni Sloveniji vzeli enakopravnost, socialno državo, brezrazredno družbo ... Veliko ljudi so pahnili v razred revežev in zaradi nepravilne politike vodenja države in gospodarstva smo državljani postali brezpravna raja.

     Zaradi kapitalističnih interesov smo izgubili družbeno premoženje, ki so ga ustvarile delavske roke naših dedov, očetov … Otroška želja po samostojni državi je botrovala, da smo pozabili na spremembo družbenega sistema, ki so nam jo podtaknili – postali smo kapitalistična družba, v kateri imata ceno samo kapital in dobiček. Iz nas so naredili mezdne delavce z nizko plačo in še nižjo ceno. Postali smo tehnološki višek in raja nezaposlenih, ki čaka na delo.

     Le kdo jim je dal to pravico?

     Pravljica o čudoviti deželi, kjer naj bi se cedila mleko in med, kjer bi živelo srečno ljudstvo, se ni uresničila. V več kot dvajsetih letih so samovšečni in pogoltni politični voditelji dovolili, da je podedovano in pridelano bogastvo izginilo – poniknilo v žepih novih lastnikov, tajkunov, ki so v procesu prehoda na nov družbeni red izkoristili svoje kriminalne potenciale. Na »zakonit« način so kradli premoženje, prirejali in ponarejali dokumente in na goljufiv način prevzemali nekoč uspešna podjetja. Razvrednotili in uničili so razvijajoče se gospodarstvo in uničili so vse človeške vrednote, ki so bile pridobljene v zgodovinskih obdobjih, ko so se kalile ideje in želje po svobodi in samostojnosti. Nekoč svoboden delavski razred je sedaj ponovno porinjen v »mezdni« odnos.

     Takšno razmišljanje ni nostalgija po včeraj, to je naš odziv na današnje razmere, na revščino, ki kriči in je vse okoli nas. To je naš odziv na obubožano in izčrpano gospodarstvo, odziv na brezpravnost družbe, na čas dvojnih meril in na obdobje, ko ljudje vladajoči eliti nič več ne verjamemo in ne zaupamo.

     Država Slovenija je bolna, vsi udje politične oblasti imajo neozdravljivo bolezen – zelo je hudo: bolni so voditelji, njihovi pomagači, bolni smo državljani. Vse je bolno in težko ozdravljivo in to je slaba popotnica za naše vnuke.

     Najhuje pa je, da smo postali hlapci Evrope. Oni so tisti, ki nam narekujejo razvojno pot v naš propad. Njihova politika pomoči je diktatorska, zato je nujno, da se je rešimo. Njihova posojila so njihovo orodje s katerim nas hočejo pokončati. Zato je nujno: Postanimo ustvarjalci lastne politike in rešujmo gospodarstvo z lastno pametjo in lastnimi žulji! Evropa pa naj si s svojimi nasveti obriše rit.

     Kdo bo rešil zmedeno ljudstvo? Janša, Pahor, Cerar, Novi obraz istih oblastnikov? Morda Evropa? To niso naši rešitelji, ker jim ne zaupamo.

     Naš sedanji družbenoekonomski sistem je neuporaben in neučinkovit, saj se naši voditelji in kapitalisti obnašajo kot vsevedi. Njihov namen je največkrat usmerjen v zagotavljanje pogojev za njihove materialne koristi. Zaradi tega smo državljani le brezpravna raja, s katero se manipulira in dosega neke druge cilje. Pod krinko demokracije nam spodnašajo tla pod nogami. Naša beseda je nepomembna, naša apatičnost in nepolitičnost, je njihova zmaga in naš poraz.

      Poštenje je na preizkušnji. V naši politiki je preveč nastopačev, pridobitnikov, ki ne vedo kaj je srčna kultura in etika obnašanja. Puntarji se zavedamo, da je človeku treba vrniti človečnost.

     Puntarji se zavedamo, da kapitalistični družbeni red ni v korist človeštvu, namenjen je za brezmejno grabljenje in ropanje človeka in narave. To pa je tisto, kar največkrat kapitalisti nočejo vedeti, ker so zaslepljeni z željo po bogastvu in izkoriščanju, ki ustvarja vedno višje dobičke. In naj nekdo reče, da ni treba ukiniti kapitalizma, da ni treba zamenjati pravnih norm in da ni treba spremeniti naše miselnosti?

     Naši ideali naj bodo svoboda, enakost pred zakonom, spoštovanje zakonov, neposredno sodelovanje državljanov pri izvrševanju oblasti. Z vso odgovornostjo sodelujmo pri oblikovanju državne organizacije in zavedajmo se, da oblast ne pripada posamezniku, ali ozki skupini ljudi, oblast pripada samo nam, kajti le mi smo suvereni nosilci oblasti. Vloga države pa naj bo predvsem v tem, da nam zagotavlja družbeni mir in red ter ustrezno varuje naše prirojene pravice: pravico do življenja, do osebne svobode, do enakosti ter do zasebne lastnine.

     Zavedajmo se, da imamo trdne temelje, na katerih lahko zgradimo boljši jutri, bolj pravičen svet. Imamo lastno državo, lastno ustavo, svoje ozemlje in smo ljudstvo, ki ima svojo kulturo, želje in cilje.

     Velikokrat pozabljamo, da smo vsi državljani Republike Slovenije z ustavo zavezani, da gradimo in ohranjamo družbo enakopravnih državljanov in da spodbujamo ter razvijamo družbenoekonomske odnose, v katerih ni izkoriščanja človeka po človeku.

     To naj bo izhodišče za graditev še bolj pravne in humane družbe. Najbolj pomembno pa je, da postanemo v ustvarjanju svojih ciljev enotni in dosledni. Naša moč je v poštenosti, človečnosti in odgovornosti. Imeti  moramo skupne cilje, kajti ti nas bodo povezali in naredili še bolj močne. Zanamcem smo dolžni zgraditi državo, v kateri bodo lahko živeli dostojno življenje. Le skupaj lahko poiščemo pot, ki nas bo osvobodila vseh spon, zaradi katerih so nekateri lačni, nezadovoljni, nezaposleni ... Pomagajmo mladim ljudem, da ne bodo zapuščali naše države, pomagajmo jim, da bodo verjeli v boljši jutri. Ponudimo jim vse tisto, kar nosimo v svojih srcih: SVOBODNO SLOVENIJO, KI IMA VIZIJO.

     Puntarji se zavedamo, da je današnji status Slovencev dokaj podoben razmeram v času kmečkih uporov in obdobju pred 2. svetovno vojno, ko se je človek z orožjem uprl takratnim vladajočim elitam. To je razlog, da v nas iskri želja po spremembi, po uporu. Moramo še marsikaj postoriti, da bomo imeli zdrave odnose in vse možnosti za človeka dostojno življenje. Najprej pa je treba človeku vrniti človečnost, ki se je izgubila v tem norem neurju potrošništva in v nenehnem pehanju za imeti več. Tistim, ki živijo na robu zmožnosti za preživetje je potrebno vrniti samozavest, bogatim pa je potrebno odpreti oči in iz njihovih glav izbiti oholost, pomembnost in lažno večvrednost. Začrtati moramo novo pot, ki bo slonela na moralnih vrednotah in zavedati se moramo, da je človek rojen za ljubezen, ne za sovraštvo. Poštenje naj bo tisto, kar bo spreminjalo našo misel in naj bo vodilo našega bivanja danes, jutri in vedno.

   Gospodje in tudi nekateri tovariši gospodje, vsi tisti, ki ste se zgražali nad našim žvižganjem v Tolminu, zavedajte se, poglobite se vase, odkrijte resnico in spoznali boste zmoto, da z vašim nastopom niste ravnali v prid Slovencem.

   Poiskati se mora skupno pot, kako na pomembna mesta postaviti prave ljudi.