"Slovenija mora uveljaviti schengenski režim in bo storila vse, da ga bo uveljavila, kot mora to vsaka članica Evropske unije." Tako pravi premier Miro Cerar, ko se Sloveniji obeta tisoče beguncev. (Slovenske novice)

Eden temeljev življenja v državi in mednarodni skupnosti je, da spoštujemo zakone in mednarodne sporazume. Brez tega bi zavladal kaos. A držati se zakonov in pravil, ki so neživljenjski, škodljivi in ki se jih nihče več ne drži, je najmanj neumno, če že ne kar zlo.

Tako imenovanega schengenskega režima se danes ne drži nihče več: Italija, Grčija, Madžarska, Avstrija, Nemčija in tako naprej. Premier Cerar bo torej upošteval nekaj, kar so opustile celo ključne članice EU. Schengenski sporazum pač ni bil ustvarjen za zdajšnje razmere.

A gre še za nekaj drugega, hujšega. Zgodovina nas uči, še zlasti pa nam je oči odprla znamenita filozofinja Hannah Arendt (Wikipedija):

"Leta 1960 je Arendtova kot dopisnica ameriškega časnika New Yorker iz Jeruzalema poročala o procesu proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki je odločilno sodeloval pri organizacijski izvedbi holokavsta. Na podlagi te izkušnje je naslednje leto izdala knjigo Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla, v kateri je trdila, da Eichmann ni bil nikakršna »pošast«, kakor ga je skušalo prikazati izraelsko javno tožilstvo, temveč običajen birokrat, ki je brez razmišljanja opravil to, kar so od njega zahtevali nadrejeni."

Nauk spoznanja o banalnosti zla velja za slehernega posameznika, še posebej pa za ljudi na najodgovornejših položajih. Ne moremo se skrivati za zakoni, kajti če so ti škodljivi in povzročajo zlo, se jim je potrebno upreti, v nasprotnem je izpolnjevanje teh zakonov zlo samo.

Slovenski premier bi moral doumeti, da so nas "velike" evropske države pustile na cedilu. Zdaj k nam pošiljajo nekakšne inštrukturje, da bi nam svetovali, kako zaustaviti begunski val. V resnici pa si "velike" evropske države želijo oprati roke in nam prepustiti umazano delo.

Slovenija je zdaj na očeh svetovne javnosti. Lahko se izkažemo kot velikodušna država, ki bo z begunci ravnala na najbolj človeški način ali pa kot država, ki na birokratski način povzroča še več trpljenja že tako izmučenim beguncem.

Slovenci znamo reševati krize, to smo že večkrat dokazali. Zdaj smo v resnici sami, evropski voditelji se bodo sestali enkrat drug teden; če bi propadale banke, bi zagotovo že zasedali, četudi ponoči, dan za dnem.

Ne zgledujmo se po Madžarski ali Bolgariji in drugih sebičnih državah, bodimo večji od Evrope. Vsaj enkrat.