Ko poslušam te dni slavospeve, namenjene enoletnemu delovanju Cerarjeve vlade, mi gre na jok. Ne gre namreč le za to, da je njeno delovanje meditativno in povprečno, neustvarjalno in dolgočasno, temveč gre predvsem za to, da ne razume kapitalizma in vloge države v njem. Slovenija seveda ni Kitajska, v kateri država obvladuje gospodarstvo, namesto da bi slednje obvladovalo državo, kjer vlada državno načrtovanje in se država upira zakonom kapitalizma, čeprav jo imajo številni ekonomisti za kapitalistično državo, ker ne morejo priznati, da je v resnici komunistična, pa vendar je jasno vsaj to, da slovenska vlada ne ve, kako delovati v dolgi depresiji, ki ji ni videti konca, zato hvali sebe in noče priznati, da nismo niti tam, kjer smo pred skoraj desetletjem že bili. Prav zato ne slišimo ničesar, kar ni novorek ali žargon, ne slišimo ničesar, kar presega kolektivne reprezentacije realnosti, ki nimajo prav nobene resne zveze z realnostjo. Ničesar torej ne slišimo o: demokratični, socialni in solidarnostni ekonomiji; egalitarnosti in sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij; ekoloških in duhovnih perspektivah; inovacijah, delavskih kooperativah in samoupravljanju. In preprosto ne verjamem, da bo kak član slovenske vlade prebral tole knjigo: Beyond Capitalism: Building Democratic Alternatives for Today and the Future; uredila sta jo Jeff Shantz in José Brandan Macdonald. Sledi teorija.

Kontradikcij življenja ali njegove asimetričnosti, kot bi rekel Claude Lévi-Strauss, ni mogoče razrešiti; življenje je pravzaprav možno ravno zaradi njih.

Émile Benveniste je že pred pol stoletja močno zaznamoval teoretsko misel z dokazi, da je jezik konstitutiven za družbeni red oziroma za življenje vsakega občestva. Poudarek je bil pomemben, premik v razmišljanju pa tudi: ne konstituira družbeni red jezika, temveč velja prav nasprotno. Konstitutiven pa je tudi za posameznike, zato je vselej dobro analizirati besednjake, ki jih uporabljajo. V tej perspektivi je psihoanaliza natanko znanost o jeziku in o tem, kako je vanj vpet subjekt. Ali kot je dejal Benveniste: ne obstaja posameznik brez jezika in ne obstaja jezik, ki bi bil neodvisen od občestva govorcev. Enako velja za zgodovino vsakega občestva; ne obstaja brez jezika in ne obstaja brez govorcev. Ko torej pozivajo Cerarja in JJ-ja, naj nekaj storita za lepši jutri Slovenije, ne bi smeli pozabiti na jezik, ki ga uporabljata. Obstaja namreč nezavedna realnost, ki je ni mogoče spreminjati z voljo, pa če je še tako močna. Zabloda ljudi, da lahko nekam pridejo zgolj z močno voljo, je žalostna in celo tragična.

Pierre Bourdieu je zato vedno znova opozarjal, da se človek nikamor ne premakne, dokler verjame v dokso, dokler se oklepa klišejev in dokler nima vpogleda v realna razmerja moči znotraj občestva, v katerem živi. Družbeno polje, izraz je Bourdieujev, je v sedanjem času poleg vsega napolnjeno prav s klišeji, za katere skrbijo globalni mediji, zato ni čudno, da je sociolog pred koncem svojega življenja ostro kritiziral televizijo. Ta ne manipulira neposredno z ljudmi, zato pa skrbi, da se nič ne zgodi, saj jih vsak dan uspava in drži v okovih, tako kot so bili v okovih Platonovi ujetniki v votlini.

Okovani ljudje se kajpak ne premaknejo nikamor, zato je naslavljanje prošnje na Cerarja in JJ-ja patetično in depresivno, kajti nekam se ljudje lahko premaknejo le, če poskrbijo, da niso več v okovih. Cerar in JJ za to prav gotovo ne bosta poskrbela.

Drugi je namreč sam ujet v jezik, v katerem imajo osrednjo vlogo Murgle, medtem ko je prvi preveč zasidran v modernem centru, da bi se hotel kam premakniti; premakniti se ne želi že zato, ker je v središču. Biti v središču ali centru je namreč najbolj varno.

Prošnja je torej naslovljena na napačna naslovnika in iz neustreznega zornega kota.

Ljudje imajo premalo sociološkega znanja, da bi razumeli naravo občestva, v katerem živijo, in da bi razumeli logiko asimetričnosti. Prav zato ne vedo, da na primer oblast ne deluje tako, da z njimi manipulira, ne deluje zarotniško, kot verjame prav JJ, ne pritiska nanje s silo, temveč deluje tako, da omogoča eliti brezskrbno življenje, elita pa skrbi za ekonomsko, družbeno in simbolno moč, kot bi rekel Bourdieu, moč, ki je utelešena v specifičnem ekonomskem in kulturnem kapitalu, za katerega vsi vemo, da naj bi v neoliberalnem svetu čim bolj prosto krožil.

In zares kroži, toda prav v njegovem kroženju je moč, saj se tako reproducira in neskončno širi, medtem ko se številne druge oblike kapitala ne širijo in se ne morejo širiti. V Sloveniji tako na žalost ne obstaja neodvisno teoretsko okolje, v katerem bi ljudje razvijali radikalno misel in samostojno raziskovali. Izobraževanje je v celoti podrejeno logiki akademskega prestiža, zato akademiki pišejo nemogoče in preobsežne učbenike za deco, ki nori in se uči na pamet, kolikor je sploh mogoče, zato je izjemno malo akademskih izzivov, izvirne teoretske misli in javnih nastopov, v katerih bi pred kamerami intelektualci povedali še kaj drugega razen klišejev in dokse.

Privilegiji pripadnikov elitnih institucij in družabnih krogov se ohranjajo in še povečujejo, kulturni kapital večine ljudi pa je še vedno poln svete preproščine, novodobnih floskul in močne volje, da bi bili dobri potrošniki in pridni delavci.

Drugače povedano: v Sloveniji se ne zgodi dosti, ker je večina ljudi še vedno podrejena imperativu, da morajo brezpogojno spoštovati temeljne principe etabliranega reda, ki se je uveljavljal zadnjega četrt stoletja in je vulgarna mešanica vraževerja, svete preproščine, neoliberalne žlobudravščine in depresivnosti.

Neumnosti vsakdanjega življenja se tako prepletajo s sklicevanjem ljudi na to, kar je domnevno očitno in sprejeto z obema rokama, na to, kar opisujejo z ne dovolj natančnim besednjakom, in na to, kar postaja neartikulirano: neenakost, reproduciranje privilegijev in podrejenost večine ljudi.

Izhod je zato povsem drugje, kot predvidevajo tisti, ki se naslavljajo na pripadnika elite. Mislim na nalogo, pred katero so vsi ljudje, ki znajo in hočejo misliti. Njihova dolžnost je, da pomagajo ljudem, tudi Cerarju in JJ-ju, da spregledajo, da končno dobijo vpogled, kaj lahko storijo sami, da svoje vitalne potenciale spremenijo v politični kapital.

Trenutno v Sloveniji ni nikogar, ki bi upal v javnosti artikulirati in razkriti multiple pomene življenja Slovencev in Slovenk. Vse preveč je še tistega nemogočega uživanja, ki ga je Lacan prepoznaval v simptomih. Ti so povezani z realnim in so vselej del realnosti, le dešifrirati jih ljudje ne znajo, pogosto pa jih niti ne upajo, celo če jih znajo. Poleg tega se uživanje tudi upira interpretiranju.

Moč nujnih iluzij, kot jih je imenoval Durkheim, je v teh krajih velika. Ljudje so pogreznjeni v imaginarije in naivno verjamejo, da jih bo nekdo potegnil iz njih. Ali pa niti ne verjamejo več in želijo tam, v imaginarijih tudi ostati, saj je tako dobro stokati in jamrati ter prositi nekoga, naj nekaj naredi, da bo bolje.