Seelow, 14. 9.

Okolica Seelowa je zakleta. 3 izleti in 3-krat sva s Šefom zašla. Kot za večino neprijetnosti na tem svetu je bila tudi za to kriva vera - moja vera, da pot, ki je vrisana v zemljevid, obstaja tudi v naravi; tako močna, da sem ji slepo sledil tudi po njivi, dokler nisem uzrl resnice v obliki vodnega jarka in se je psihoza končala ... Se je pa zato začelo mračiti. Ko sva se vrnila do mostu, sem ugotovil, da ni vrisan v zemljevid, a obstaja v naravi, se pa pot čezenj konča na njivi. Na drugi strani njive je bila proga, na drugi strani proge pa cesta v gozd, kjer je nenadoma postala gaz, da se je Šef skoraj prekucnil čez korenine. Končala se je pred nasadom sončnih celic (kakršni ob pravem kotu svetlobe v daljavi pogosto izgledajo kot jezero). Okoli je bila ograja, okoli ograje pa ščavje.

Nadaljevala sva ob progi, kjer pa je tudi bilo ščavje. Šla sva po progi in prišla do prve hiše, a naju je od nje ločevala ograja z bodečo žico. Malo naprej sva končno spet ugledala makadam, a se je razcepil. Ena pot se je obrnila nazaj, druga se je spremenila v kolovoz, tretja pa me je pripeljala v mesto duhov, polno zapuščenih hiš in razpadajočih železniških skladišč, zaraslih s ščavjem, okoli katerih so se nad naju zgrinjale sence, kakršne bi v danih razmerah pri kakšnem amaterju z lahkoto povzročile še kakšno psihozo ... Mestu duhov je le sledila znana civilizacija in v temi sva prispela domov.

2. dan se je izlet začel čudovito, kot dan prej. Sonček, prostrani razgledi, mir in sadni drevoredi, da sem se najedel do sitega in z narabutanim sadjem oskrbel tudi svojo gostiteljico. Nato pa ... se je pot, vrisana v zemljevid, klonirala. 1. izbrani odcep se je obrnil v napačno smer. 2. se je - pravzaprav predvidljivo - končal na njivi. 3. je ... (1 x lahko ugibaš) ... zašel v gozd. Ali se je tam razblinil ali ne, nisem preverjal - toliko izkušenj sem pa le potegnil od prejšnjega večera ... Šel sem nazaj nazaj nazaj in krenil po drugem - cestnem - odcepu. Vrnil sem se v mraku, a bolj zaradi zastora čez sončni zahod kot zaradi lutanja.

Danes sem se izgubil, čim sem zapustil Seelow. Pravzaprav se nisem, ker sem še vedno videl cerkveni zvonik, ko je pot dobila mlade in me prepustila njihovim skrivalnicam ... Pravzaprav se niti v predhodnih dveh dnevih nisem zares izgubil, kajti vedno sem videl vsaj seelowske vetrnice, tako da sem točno vedel, kam moram priti, ko se najdem ... A vendar sem danes zalutal prav med temi vetrnicami ...

Človek brez težav najde pot v Seelow, da se lahko tam 3-krat izgubi ... In iz čarobne dežele vedno najde pot k še bolj čarobnemu domačemu ognjišču sredi Seelowa ...