Seelow, 12. 9.

Šef me je pripeljal na cilj skoraj v skladu z načrti. Na koncu mu je zmanjkalo sape (ali meni) in sva šla na vlak. Češka je bila preveč lepa in strma, da bi preveč hitel, pa četudi k ljubici. Poleg tega sem poleti treniral vse mogoče, razen kolesarjenja na dolge proge. Kondicije je bilo dovolj, koleno pa je tudi imelo dovolj .. Vzhodna Nemčija sicer na srečo ni tako sterilna kot Zahodna ali celo Avstrija, je pa še vedno Nemčija, pridna in urejena. Sliko kazijo le zapuščene hiše, tudi vile, ki se, grde grde, ne rušijo in zaraščajo simetrično. Še dobro; sem bil vsaj ponoči v malo bolj domačem okolju kot njihov verjetno zadnji prebivalec ...

Na Češkem sem bil zelo v domačem okolju. Vetrovne planote, gozdovi z različno velikimi drevesi, ki ne rastejo v vrstah, radovedne kravice, tu in tam kakšna vasica in mir, mir ... Moj (izveden) načrt, da (po kosih) prekolesarim večino češke železne zavese, pa ni bil samo moj. Nekaj škricev je namreč gorske ceste ob nemški meji opremilo s tablami, puščicami in zemljevidi. Označili so skoraj iste ceste, kot sem jih izbral sam. Še ena taka smer je na nemški strani, jaz pa sem se vozil malo tu in malo tam. Označili so jih sicer po češko, tako da se na puščice ni bilo zanašati. A zanašanje na puščice za kolesarje je tako ali tako vsepovsod nesmiselno, ker so površne. Tudi v Nemčiji, kjer sem na njihov račun napravil vsaj 10 km več, kot sem jih hotel, ker so me vodile okoli riti v žep.

Češki škrici so poskrbeli tudi za zavetja - piknik hišice s tremi stenami in streho, ki se jih da ponoči uporabiti za spanje. A tega ne vem samo jaz, ampak tudi škrici. Eno takšno hišico sem si moral torej deliti z dvema kolesarskima domorodcema, od katerih je eden tam prespal že tretjič. Ni nam bilo hudega: pogovarjali smo se po domače in se smejali temu, da se razumemo; le malo hladno je bilo.

In zjutraj ponavadi megleno, tako da sem se na tistih pustih planotah včasih počutil kot da sva s Šefom sama na svetu ...

Ko se je megla dvignila, je pokazala več pokrajine in včasih tudi nekaj Sonca, je pa obtičala nekje vmes in občasno lulala. Zadnji dan Češke sem tako lahko opazoval mlado Karibdo (nevihta z desne), kako se iz nedolžne meglice razvija v vihravo oblačino. V Nemčijo sem ji ušel ravno, ko je prišla v puberteto in se znesla nad hribi, v katerih sem preživel lep dopoldan. Kasneje se ji je pridružila Scila (nevihta z leve), a sta zalivali druge poti, ne moje. No, zalivali sta tudi mojo, vendar preden sem jo ubral ali potem. Sreča? Ne, znanje in šesti čut; ko imaš za sabo več kot 10.000 ur potovanj v lastni režiji, pač veš, kam moraš iti in kdaj, da ti bo lepo. 5 minut zavlačevanja ali hitenja, pa ujameš neko drugo potovanje in je svet okoli tebe čisto drugačen ...

Ponoči sem bil na varnem pred nevihto, zdaj sem na varnem pred Sončkom, nisem pa varen pred ljubeznijo. Ko se mi bo razen ljubezni nabralo dovolj omembe vrednega materiala, se bom spet javil, do takrat pa

Auf Wiedersehen!

Gregor