Živimo v paradoksnem svetu brez prave avtoritete in brez ustrezne vzgoje mladeži, čeprav so 'avtoritete' vsepovsod. Ljudje so jim podrejeni, podrejenost pa je iracionalna. In kakšna je prava avtoriteta? Odgovor je podal Spinoza v delu z naslovom Tractatus politicus in je dober: prava avtoriteta je človek, ki ga izberejo ljudje izmed svojih, da prevzame odgovornost na svoja pleča, odgovornost, da privede debate ljudi do sklepa. Avtoriteta zato nima 'svojega' mnenja, njena vloga je čisto formalna. V nekem smislu ne misli, zato pa omogoča ljudem, da mislijo in se dvigujejo nad mnenja, ideologije, vraževerje in vse drugo. Prava avtoriteta je bil Sokrat, ki ni vedel ničesar, je pa znal ljudem zastavljati dobra vprašanja, da so lahko mislili. Kako je s tem danes?

Ljudje opazujejo drug drugega in si ustvarjajo predstave, kako živijo, kakšni so. To delajo že od nekdaj, ker je del njihove narave. Poleg tega navadne ljudi opazujejo še psihologi in številni drugi strokovnjaki, da bi se dokopali do globokih odgovorov na vprašanje, kakšna je resnica človeških eksistenc in vsega znotraj njih. Pred kratkim sem dobil pismo s tole vsebino: Popolnoma sem obupana. Opazujem sledeče pojave. Bolj ko so ljudje zatirani, bolj odtujeni so drug od drugega, bolj poslušni in ukročeni so, obenem pa igrajo zadovoljstvo in domala vzhičenost. Vsi so prisilno prijazni, vsi se sprenevedajo, kot da živijo v pravljici. Vesoljec bi dobil vtis, da živijo v nirvani. Človek bi pričakoval, da bodo vsaj gojili bolj ali manj odkrito nezadovoljstvo, vendar ne – obnašajo se kot hvaležni psi. Boj ko jim jemljejo, bolj hvaležni so. Človek bi pričakoval, da se bodo uprli, toda ne – spreminjajo se v ubogljivo živinče. Ko so priča trpinčenemu sodelavcu, bi človek pričakoval, da se bodo postavili na njegovo stran, toda ne – vsi se začnejo do njega vesti, kot da je kužen. Bojijo se ga in se ga izogibajo. Bolj ko jih nadrejeni zatira, bolj se mu dobrikajo. Tisti, ki so zadolženi za delavske zadeve, odkrito ali prikrito 'kolaborirajo' s tistimi, zoper' katere bi morali zastopati delavce. Gnoji. Kaj takega, Dušan. Pa kaj to je?

Resnično, kaj se dogaja? Ljudje naj bi se ljubili med seboj in naj bi podpirali drug drugega, kot je vedno znova poudarjal Spinoza, medtem ko je razvijal koncept 'komunizma umov'.

Na neki osnovni ravni bi lahko rekel, da so ljudje zelo racionalna bitja, kar pomeni, da sproti ugotavljajo, kaj se jim najbolj splača, kaj je v njihovo korist, kje utegnejo imeti težave, kako se ne smejo vesti, če ne želijo zabresti v živ pesek.

Tako vedenje je normalno, varovalno in zelo logično – nihče se ne želi izpostavljati več, kot je res nujno. Ljudje se skušajo zavarovati pred neprijetnimi posledicami, ker so pametni. Seveda to počnejo že od nekdaj, kar je popolnoma jasno, saj drugače ne bi niti preživeli, toda danes je morda zahteva po pravilnem vedenju močnejša kot v preteklosti, obenem pa ni preživetvena, kot bom skušal pokazati v nadaljevanju.

Psihoanalitični odgovor na vprašanje po izviru te zahteve je sorazmerno preprost: ljudje se danes vse bolj nagibajo k oblikam vedenja, s katerimi maskirajo svoja prava čustva, svoje pristne občutke, resnične misli, ki se pletejo po njihovih glavah, ker se podrejajo nadjazu. Tesnoba pred tem, da ne bi živeli zdravo, pravilno, da se ne bi obnašali dovolj korektno, je tako velika, da so pripravljeni narediti skoraj vse, da bi se ognili kakršnim koli konfliktom, sporom, zato blokirajo lastna čustva in so pripravljeni plačevati izjemno visoko ceno, kot so klečeplazenje, pokorščina, vdanost, servilnost, konformizem, samomori, odvisnosti od alkohola, drog in drugih substanc. Samouničevanje je danes zelo veliko. Ljudje načenjajo celo lastno subjektivnost, lastno substanco in oblikujejo paradoksno subjektivnost, ki živi od tega, da dobesedno golta in uničuje samo sebe. Vse to počnejo samo zato, da bi ugodili sadističnemu nadjazu in njegovim neskončnim, brezmejnim zahtevam.

V radikalnem smislu to pomeni, da ljudje niso odtujeni drug od drugega, temveč pomeni, da so odtujeni bistveno premalo, in sicer od nadjaza. Dobro vzgojeni državljan, o katerem sem govoril na zadnjem predavanju, je namreč človek, ki ne sprejema z obema rokama liberalne, permisivne kulture, v kateri danes živimo, temveč je zelo zadržan do nje ali pa jo celo prezira.

Na začetku predstavljeni načini, kako ljudje obravnavajo drug drugega, potrjujejo spoznanje, da se ljudje v resnici ne želijo sprenevedati, če niso siljeni v sprenevedanje. V sodobnih permisivnih in hedonističnih kulturah paradoksno ne gre za to, da je vsako vedenje dovoljeno, češ da smo ljudje različni, temveč gre, v tem je paradoks, za to, da je zgolj iluzija, da je vse dovoljeno, medtem ko se ljudje obnašajo zelo uniformirano, o čemer se lahko prepriča vsakdo kadarkoli.

Vsi so tako za zdravo življenje, nenasilno komuniciranje, spoštovanje različnosti in vse drugo, pa vendar ne deluje. V realnosti so frustrirani do konca, saj ne smejo narediti dobesedno ničesar, kar bi jim drugi ljudje lahko očitali kot agresivnost, spolno nadlegovanje, rasizem, seksizem in podobno. To je prignano tako daleč, da danes moški ne sme niti za hip pogledati lepe ženske (ali pa grde, saj je vseeno), ker lahko tvega poziv na sodišče in globo.

Ljudje torej vedo, da se od njih pričakuje nekaj popolnoma norega, zato se kot racionalna bitja skušajo vesti noro, toda obenem vedo, da ne morejo čez svoje naravo, ki se temu upira. Razcepljenost je zares velika, zato se v njih nabira jeza, ki pa je ne smejo pokazati oziroma izraziti, zato hodijo še na jogo in se učijo meditacije, da slučajno ne bi kdo opazil, da so jezni in nezadovoljni.

Obstaja cela množica zadev, o katerih danes ne smeš niti podvomiti. Ne smeš biti kritičen, ne smeš povedati, kaj misliš v resnici, ker takoj tvegaš gnojnico, čeprav te cela armada psihologov in brezhibno oblečenih menedžerjev nenehno nagovarja k poštenemu, iskrenemu vedenju, govorjenju in delovanju. Ne smeš niti povedati, koliko knjig prebereš, ker te lahko ožigosajo za čudaka. Ne smeš povedati kake zares pametne misli, ker te takoj napadajo, da si narcističen totalitarist, ki hoče imeti vedno prav. Ne smeš biti ironičen, ne smeš biti humoren, ker se to preprosto ne spodobi, ne smeš biti kreativen in ustvarjalen zunaj predvidene kreativnosti in ustvarjalnosti. Obstaja velikanska zahteva, da se moraš nenehno sproščati ob gledanju debilnih nanizank in pri tem ne smeš niti za hip pomisliti, da so debilne. Bilo bi povsem nezaslišano, če bi v javnosti rekel, da so debilne, saj bi to nemudoma pomenilo napad na umetnike in umetniško svobodo.

V tem je norost sedanjega časa: nemogoča zahteva po kritičnosti, svobodoljubnosti, odprtosti, razgledanosti, duhovni zrelosti, osebnostnem napredovanju in vsem drugem na enem koncu in totalna oziroma takojšnja blokada istega obenem. Bodite torej kritični, vendar pazite, da boste kritični tako, kot piše v učbeniku; bodite spontani, vendar le tako, kot so vas učili na tečajih spontanega vedenja; sledite svojim sanjam, vendar se prej prepričajte, da niso drugačne od sanj drugih; komunicirajte, vendar vselej nenasilno; rešujte spore in konflikte, a le v prisotnosti mediatorja; seksajte, a le zdravo; ne dotikajte se drug drugega, ker je to nevljudno in se ne spodobi.

Bizarnost sodobne hedonistične in liberalne kulture je tako velika, da je skoraj vse prepovedano. Primer je samomorilec. Ljudje človeka, ki dela samomor, zato spontano zaznavajo kot performerja, ne kot samomorilca. Danes je samomor najprej umetniška predstava, šele potem je resno samouničevalno dejanje oziroma umiranje, ki pa se preprosto ne sme zgoditi, zato ga tudi ni in ga ljudje ne zaznajo kot takega.

Človek ne sme zboleti, ker je bolezen gotovo znamenje, da ni dovolj skrbel za svoje zdravje. Ne sme imeti videza starega človeka, ker je to znak, da ne uporablja dovolj žavb in vsega drugega za glajenje kože; ne sme se starati, temveč mora zavirati staranje, da je videti večno mlad.

Življenje mora biti umetnina. Tak je današnji imperativ. Ko človeka odpustijo z delovnega mesta, se jim zato spektakularno pred vsemi zahvali in jim zaželi veliko delovnih uspehov, ker je prepričan, da je tako tudi prav. Ko odhaja, se mu sodelavci ne upajo zahvaliti in mu ne upajo stisniti toke, ker vedo, da jih atletsko grajeni menedžerji skrbno opazujejo.

In ko se bo začela revolucija, bodo ljudje sveto prepričani, da snemajo film.