Moto Pariške ekonomske šole (Paris School of Economics), na kateri poučuje tudi znameniti ekonomist Thomas Piketty, se glasi: “Ekonomija služi družbi” (Economics serving society). Kako resno bi morali vzeti te besede.

Danes lahko rečemo, da velik del ekonomistov, vede ali nevede, služi predvsem interesom kapitala in globalnih finančnih elit. Ali povedano bolj preprosto: ekonomisti “ustvarjajo znanost”, ki opravičuje in upravičuje nebrzdano bogatenje globalnih in tudi lokalnih elit.

V resnici gre za zelo umazano delo. En sam ekonomski ukrep, ki ga pripravijo ekonomisti, lahko pahne v revščino milijone ljudi; iz revščine pa se razrasejo številni drugi problemi kot so bolezni, lakota, družbeni konflikti, begunska problematika itd.

Danes sto tisoči bežijo zaradi vojaških konfliktov, a v večjem delu sveta divja še mnogo hujša vojna - ekonomska vojna, ki je opustošila številne regije po svetu. Zdaj želijo evropski voditelji ločevati begunce iz vojnih območij od ekonomskih migrantov iz držav, ki jih je opustošila ekonomska vojna (ki jo vodijo tudi evropske korporacije in finančne ustanove).

Saj je vseeno, kdo ti opustoši deželo - klasična vojna z orožjem ali ekonomska vojna. Veliki indijski mislec, mirovnik in državnik Gandi je že dolgo tega takole povedal o tej zadevi:

“Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt. Podoben je kirurškemu posegu. Ekonomska vojna je podaljšanje mučenja. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki se običajno opisuje v literaturi o vojnah. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice.” (Non-Violence: The Greatest Force, 1926)

Ekonomisti so svetovalci v teh vojnah. Njihovi nasveti milijone vodijo v pogubo. Močnejše orožje kot tanki in puške so danes dolgovi, privatizacija naravnih virov in javnih storitev ter deregulacija državnih gospodarstev. Vsi ti ukrepi izhajajo iz knjig, učbenikov, člankov in svetovalnih aktivnosti “najuglednejših” ekonomistov, celo nobelovcev, iz najuglednejših svetovnih univerz in tako imenovanih think tankov.

Lep primer je slovenski TEŠ, kjer so “najuglednejši” slovenski ekonomisti pripravili ekonomsko konstrukcijo, ki je bila povsem nerealna, potem pa so se lepo umaknili v svoje dobro plačane profesorske službe. Dolgovi tega zavoženega projekta pa bodo še dolga leta bremenili vse državljane in se odražali v večji revščini, slabših zdravstvenih in izobraževalnih storitvah, morda tudi družbenih konfliktih, da o uničenem okolju sploh ne govorimo. Tega študije doktorjev ekonomije nikoli ne upoštevajo.

Podobno je s tisočimi drugimi ekonomskimi projekti po vsem svetu, kjer ekonomski načrtovalci vedno znova zanemarijo celo vrsto posledic, ki imajo velikanski vpliv na celotno družbo in na okolje.

Ekonomska znanost bi morala narediti resno analizo svojih teorij, učnih programov, strokovnih člankov, predavanj itd., in analizirati, kakšen je njihov vpliv na odločevalce (politike, direktorje…) ter naprej na celotno družbeno skupnost. V osnovi vseh njihovih ravnanj pa bi morala vedno odzvanjati misel:

“Ekonomija služi družbi.”