V našem zadnjem prispevku smo pisali o “945 zlorabljenih!”, posameznicah in posameznikih starih med 18 in 65 letom, ki so zaradi svojega hendikepa ter drugih socialnih ali bivanjskih razmer, pristali tja kamor ne sodijo, kjer ne bi smeli biti; v domovih za ostarele.

Zdi se nam grozljivo, da jih je toliko, da so ti posamezniki in posameznice povsem skriti pred našimi očmi, zamolčani in izločeni iz družbenega dogajanja, a hkrati predmeti potencialne zlorabe. Da so njihove usode in življenjske zgodbe ujete med štirimi zidovi, da so njihovi kriki na pomoč in bolečine zadušeni znotraj institucije, da so njihova upanja, hrepenenja, želje, v kolikor jih sploh še kaj imajo, dojeta s strani osebja zgolj kot sanjarjenje ali prazno fantaziranje. Pogosto se v institucijah načrtno dela na tem, da se jim vse to zbije iz glave in postavi v kruto realnost, ki jo morejo sprejeti takšno, kot je; surovo in brezkompromisno. Odloženi, pozabljeni, zmanipulirani, zapuščeni, oropani, opeharjeni; morajo biti skromni, ponižni, hvaležni, zadovoljni, se morajo zadovoljiti, ne biti izbirčni in ne biti tečni…!

In za vse to (maltretiranje, ustrahovanje, poniževanje…) morajo (sami v obliki pokojnine, njihovi sorodniki ali občina) povrhu še drago plačevati oskrbnino. Nadstandardne storitve kot npr. hranjenje izven obroka, se seveda zaračunava dodatno po ceniku. Zakaj se vse to dogaja in zakaj ljudje na vse to pristajajo? Ker preprosto ni drugih sistemskih možnosti ali so le-te močno omejene in težko dosegljive, ljudje zanje ne vedo, niso seznanjeni, jih ne poznajo, jim nihče ne ponudi možnosti izbire, jim ne svetuje,…utečena praksa strokovnih delavcev pa je preprosto namestitev v institucijo in tako rešitev problema z izločanjem, segregacijo in varno trajno namestitvijo v domu za ostarele.

Preden smo v javnost podali to sramotno in strašljivo številko so nam s strani Socialne inšpekcije pojasnjevali, da se za mlajše invalide storitve opravlja v posebnih enotah, da pa so sicer v manjšem številu v skladu s pravico do domskega varstva nastanjeni tudi pri vseh drugih izvajalcih storitve institucionalnega varstva starejših. “Ti uporabniki se za takšno obliko varstva in oskrbe odločajo prostovoljno, v postopku sprejema so seznanjeni z upravičenostjo do vseh oblik pomoči v socialnem varstvu in koristijo to obliko pomoči po lastnem izboru.” Kakšna nesramna, žaljiva in celo perverzna trditev, ki bi si zaslužila v kolikor bi živeli v pravni državi takojšnjo izredno odpoved iz malomarnosti! Le kdo se pri povsem polni zavesti odloča prostovoljno, da gre pri 25 letih živeti v dom za ostarele, kjer te kopajo (če imaš srečo) enkrat na teden, na veliko potrebo pa lahko greš ob vnaprej določenih dnevih in uri - seveda je tudi način že določen; ne na školjko, ampak klistir kajpak?

945 je številka, ki je tudi za nas, ki nismo ravno laiki na tem področju, močno šokirala, še bolj pa razžalostila in razjezila hkrati. Kako je to mogoče, v kakšni družbi živimo, da se za velik denar in pod pretvezo državne socialne skrbi ter varnosti, krši posameznikove temeljne človekove in državljanske pravice, osebno svobodo, zasebnost ter dostojnost njihovega življenja? Bili smo prvi, ki smo se lotili “projekta štetja”, do sedaj očitno nobenega ni zanimal ta tako podatek, ki bi si zaslužil najmanj pozornost Urada varuhinje človekovih pravic in nadzor ter evidenco nad tem s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kot bi se delali norca iz besedne zveze “enake možnosti” se tudi do danes, po več kot dveh tednih na MDDSZ niso zganili in nam niso odgovorili na naša javno zastavljena vprašanja glede tolmačenja zakonodaje oziroma obrazložitve pravne podlage, ki “opravičuje” takšno diskriminatorno in nasilno početje. Ogorčenost nad tem ignorantskim obnašanjem do odgovornih, ki so se dolžni zganiti, odzivati, nadzirati, je tolikšno, da nas zgolj še dodatno podžiga zahtevati pojasnila, ukrepanje, zagotovitev novih možnosti bivanja v skupnosti, če že opravičila za preživeto in pretrpljeno sedaj nobenemu ne koristijo več.