Kako je mogoče, da gospod Mramor žuga sindikatom in vztraja, da plače v javnem sektorju ne bodo rasle in da je treba še naprej varčevati, čeprav je bil dogovor popolnoma drugačen? Kako je mogoče, da v demokratični državi en sam človek govori vsem drugim, kaj se bo dogajalo in kaj se ne more zgoditi? Hvali se z rastjo gospodarstva in z zniževanjem nezaposlenosti, vrti nekaj številk, vendar je to le pesek v oči. Detajlov o stanju gospodarstva namreč ne razkrije, kar je simptomatično; simptomatično je, če jih pozna, ker o njih ne govori, tragično je, da se spreneveda, če jih pozna. In kar je najhuje: ničesar ne reče o resničnih vzrokih krize produktivnosti, akumulacije kapitala in vlaganja. Mramor se obnaša, kot da živi v neresničnem oziroma pravljičnem svetu, v katerem je on središče sveta, vsi drugi pa se vrtijo okoli njega ali pa bi se morali vrteti.

Mainstream ekonomisti, med katere sodi tudi Mramor, nimajo niti približne ekonomske vizije in ne vedo, kako vplivati na kapitalizem, da bo jutri zares vse lepše, kot je. V glavnem obnavljajo žargon in govorijo na pamet, zlasti pa pazijo, da bi bili všeč politikom. Dejansko se obnašajo, kot da je pred nami zgolj lepa prihodnost, ki bo napočila kar sama od sebe oziroma zaradi naših želja, lepih misli in pozivanja ljudi, naj se odrekajo ter še bolj trdo delajo. O globalnih podnebnih spremembah, za katere bomo davkoplačevalci odrinili že v naslednjih nekaj letih gigantske vsote denarja, ne črhnejo nobene, skrbi jih le, da delavci ne bi dobili previsokih plač, saj so v njihovih sterilnih in opranih glavah zgolj strošek.

A celo številke, če jih le pogledamo od blizu, nam povedo, da je prihodnost v najbolj razvitih gospodarstvih sveta povezana z zelo nizko gospodarsko rastjo. Celo nekateri mainstream ekonomisti vedo, da je nizka rast, povezana z velikansko neenakostjo ljudi, čisto nekaj drugega kot pravljica o nenehni rasti in zmanjševanju nezaposlenosti. Seveda pa na tem svetu ne obstajajo le mainstream ekonomisti; ti so pravzaprav še najmanj zanimivi, saj ne povedo ničesar novega ali emanicpatoričnega.

Obstajajo tudi znanstveniki, ki berejo Marxa in druge avtorje, za katere z lahkoto pokažemo, da veliko bolje razumejo sodobni kapitalizem kot mainstream ekonomisti. Na omenim zgolj enega: George DeMartino. In naj dodam zgolj eno knjigo, ki jo je vredno prebrati: Global Economy, Global Justice: Theoretical objections and policy alternatives to neoliberalism (Routledge, 2000).

Mramorjevo razmišljanje je v luči alternativ moralno neupravičeno in nesprejemljivo, saj je zavajajoče, obenem pa je tudi politično nevarno, kajti žuganje sindikatom in navadnim ljudem je znamenje avtoritarnosti. Neenakosti med ljudmi se namreč ne zmanjšujejo, lastniki kapitala pa so previdni, kar pomeni, da ne hodijo naokoli in ne vlagajo denarja tja, kamor bi radi politiki in ekonomisti.

Kam gre torej ta svet?

V knjigi z naslovom Im Weltinnenraum des Kapitals, ki jo je spisal Peter Sloterdijk, sledimo razvijanju nadvse pomembne ideje ali zamisli, ki je ravno nasprotna tem, ki jih sicer poslušamo skoraj vsak dan: velike zgodbe so nujno potrebne.    

Sloterdijk se zaveda, da živimo v svetu, v katerem so zavese že zdavnaj padle: najmočnejši lastniki kapitala skušajo uravnavati svet po svoje, obenem pa pričakujejo, da se bodo ljudje kot pripadniki molčeče množice zgolj strinjali z njimi, da je svet pač tak, kakšnega naredijo.

Naredijo takega, da je vsaj na videz skladen z njihovimi idejami, ki pa so učinek krčenja kompleksnosti sveta na preproste stavke ali propozicije in nekaj zakonov, v katere verjamejo samo mainstream ekonomisti.

In v neki drugi izvrstni knjigi z naslovom Dans quels mondes vivons-nous?, pod katero sta se podpisala Aurélien Barrau in Jean-Luc Nancy, beremo zagovor ideje, da živimo ljudje na tem svetu skupaj in da si delimo eksistence. Poudarek je na besedi skupaj, kar zelo preprosto pomeni, da nihče ne odreja drugim ljudem, kako naj živijo in kaj naj delajo.

Skupna delitev eksistenc ni le ideja, povezana z antičnim odkrivanjem demokracije, temveč je tudi civilizacijski napredek, zaradi katerega je danes nemoralno in politično nevzdržno hvaliti Kapital pred ljudmi.

Ko govorim o demokraciji in civilizacijskem napredku, mislim zlasti na to, da današnji svet, ki je poln trpljenja, revolta in zmešnjav, potrebuje nove oblike skupnega deljenja eksistenc, skupnega življenja, ki se upira globalizaciji.

Aurélien Barrau in Jean-Luc Nancy natanko zato ne zagovarjata globalizacije, temveč predlagata skupno avtentično oblikovanje sveta.

V takem projektu nihče nikomur ne žuga, nihče ne vztraja, da mora biti tako, kot on misli, da je prav. Skupno oblikovanje sveta namreč po definiciji pomeni medsebojno odprtost ljudi.

Mramor je človek, ki ni sposoben za skupno oblikovanje sveta in kreiranje novega pomena. Prav zaradi takih ljudi, kot je on, se povečuje beda sveta, povečujejo se neenakosti in povečuje se stanje nepravičnosti.

Svet je tehnologizirana mašina, toda prav zato se je treba povezovati med seboj in ustvarjati nove oblike humanosti, s katerimi se ljudje upirajo mašini.

Ali povedano po domače: gospodu Mramorju resnično ne bi škodilo nekoliko filozofije.

V globalnem tehnologiziranem svetu smo namreč priča hipertrofiranim in povsem norim stanjem Kapitala, zaradi česar izginjajo razlike med tem, kar je pristno človeško, naravo in mašinami, posledice pa so izguba smisla, zlom odgovornosti in zaton subjekta.

Aurélien Barrau in Jean-Luc Nancy zato upravičeno poudarjata: današnji svet bolj kot kdajkoli potrebuje etiko sveta. Ne etike kapitala, ne etike tega ali onega posameznika, temveč etiko sveta. In kaj je etika sveta?

Najprej je velika zgodba, kot pravi Sloterdijk, obenem pa pomeni odpiranje sveta in proizvodnjo smisla. Kako je to videti v vsakdanjem življenju? Preprosto. Videti je tako, da ljudje ne zapirajo obzorij duha, temveč jih odpirajo. Pogovarjajo se o novih možnosti, zato ne ponavljajo kot lajna zlizanih in že zdavnaj onemoglih zamisli.

Mramor dela natanko to: vrti isti žargon in večno ponavlja pet, šest stavkov. Med vsemi možnimi svetovi pozna le enega, ki ga opisuje s temi stavki.

Ko fiziki zatrjujejo, da ne obstaja en samo vesolje, temveč da jih je morda celo neskončno veliko, bistveno prekašajo Mramorja, ki pozna en sam svet in obenem zmotno verjame, da je ta večen.