Doma, 6. 9.

Potem, ko sem večino življenja tako ali drugače plaval proti toku, sem se zdaj odločil, da bom za spremembo plaval s tokom. Pridružil se bom reki beguncev, ki skušajo tako ali drugače priti v Nemčijo. Tudi jaz bom kolovratil po neskončnih cestah, jedel hrano, ki mi jo bodo ponudili domačini, v dežju iskal streho nad glavo in se po potrebi zavlekel v gozd.

Jutri naju s Šefom skoraj pred vrati čaka vlak, ki nama bo prihranil lepo in popolno Avstrijo ter večino lepe in popolne Bavarske. Skoraj pred vrati zadnje postaje naju čaka prvi gozd. Tik ob gozdu se začne nekdanja železna zavesa češkoslovaške proizvodnje, a kot se zanjo spodobi, tam ni nobenih vrat. Od pojutrišnjem naprej bova iskala predore skozi to železje: Libá, Skalná, Kraslice, Teplice, kakšna Krásná Lípa, ali Nový Bor, Svor, Svojkov ali Cvikov … dokler ne prideva do primerne točke, da se prešvercava v Nemčijo. Razmišljam o okolici Šluknova, lahko pa je to samo varka, da naju bodo tam čakali, jaz pa bom zviznil v obljubljeno deželo drugje.

Cilj mojega potovanja je to pot jasno določen in se mu ne more zgoditi, da bi ga preskočil, ker bi me vmes pičilo iti drugam. Gre za Seelow – mesto, ki je znano med ljubitelji streljačin. Tam so Rusi med 2. svetovno vojno vdrli v Nemčijo in zmagali v bitki za bližnji grič. Duhovna dediščina tega dogodka se je prelila v marsikak softver. Škoda da se ni tudi v hardver, kajti ostanki železja še vedno kazijo razglede tistim, ki nismo ljubitelji streljačin …

Seelow me niti malo ne privlači. Privlači me zgolj Lucija, ki se trenutno tam nahaja. Če hočem biti z njo, si jo moram pač razdeliti z Seelowom, ona pa mene s Šefom. In ko bom z njo, mi bo čisto vseeno, če bodo v ozadju tanki – dokler so zarjaveli in ne streljajo, seveda …

Iz Seelowa se bo nekega septembrskega dne treba vrniti domov. Okužen z nemškimi razvadami (kolikor bom izpostavljen okužbi) bom pičil frajerja na poljski meji, zavzel Sudete in si priključil Slovaško.

Zadnja postaja bo Dunajská Lužná, pri prijateljih, ki imajo že bogate izkušnje z nama s Šefom. On bo dobil garažo in morda tuš, jaz pa sobo in nedvomno tuš. Ne bo jih treba opozarjati, naj mi dajo tudi kaj za pod zob, tako da bodo njihovi dojenčki in otroci razmeroma varni pred mano …

Od tam bova jaz in Šef z malo sreče potovala z avtom (jaz v, on na) od občasnega sopopotnika Jožeta, ki ima prav tako bogate izkušnje z nama in bo posebej v ta namen prišel tja.

Ja, imam pač krasne prijatelje. Še dobro, da so tako priročno razmetani po svetu, da jih lahko obiskujem. Če bi imel za prijatelje klene domače lokalpatriote … bi že vse življenje plaval s tokom in mi zdaj ne bi bilo treba … Jebat ga!