Prispevek bi imel lahko tudi naslov Humanitarnost kot biopolitika. V tem času, ko lahko zaradi begunske tematike precej več kot običajno poslušamo in beremo o ksenofobiji in o različnih izrazih sovraštva in jeze nad begunci, ne bi smeli prezreti narave diametralno nasprotnega pristopa k beguncem. To je navidezne humanitarnosti, ki je prav tako zatiralska, le da to ni vidno.

Samo po sebi ni nič narobe z nobenim podarjenim paketom hrane ali vode in z nobeno podarjeno odejo. Vsega tega je še premalo. Narobe je, če zgolj pri teh stvareh ostane, ker je s strani tistega, ki te malenkosti namenja, tako tudi mišljeno. Če se politika, torej odnos do tujcev, ne spremeni v sprejemanje tujcev, hkrati pa poteka humanitarnost v obliki navideznega spoštovanja do teh ljudi, se lahko vprašamo zakaj je tako? Ker je nekomu, recimo državi, mar zanje? Seveda ne.

To se počne zato, da politika kodira,  zakrije svojo moč tako pred tujci, še bolj pa pred “svojimi” državljani in morda celo pred sabo. Da z dajanjem humanitarne miloščine in uporabo humanitarne retorike ne izpade prebrutalno, a hkrati doseže cilj omejevanja tujcev. Na tak način se ustvarja politično soglasje, da je taka država naredila prav in dovolj, medtem ko nihče “ne opazi”, da je tisti, ki mu je drobna humanitarnost namenjena, s strani te iste države omejevan z vseh strani in da bo tako tudi ostalo.

Na letošnjem  Blejskem strateškem forumu pomembneži poudarjajo to, kako je begunstvo nevarno. Za same begunce. Kot, da begunci tega ne bi vedeli. Predsednik Evropskega sveta, Donald Tusk je tihotapljenje ljudi označil kar za množični umor, ki bi ga seveda morali preprečevati. Življenja beguncev so kar naenkrat tako dragocena, da jih je potrebno braniti pred temi nevarnimi načini prevažanja. Jim bodo ti mogočni skrbneži, da ne rečem kar humanitarci, namesto prisilnega tihotapljenja ponudili vizume in letalske karte do Evrope? Najbrž.

Boris Jereb