Od letošnjega marca do septembra 2016 bo Evropska centralna banka (ECB) v evropski bančni sistem vsak mesec“stočila” 60 milijard evrov. Skupaj bo tako ECB evropskim bankam v okviru tega tako imenovanega programa kvantitativnega sproščanja “podarila” 1140 milijard evrov. S tem naj bi spodbudila gospodarsko rast, saj naj bi komercialne banke več denarja namenila kreditiranju gospodarstva in prebivalstva (24ur.com).

A komercialnim bankam večinoma “dol visi” za gospodarstvo, še zlasti pa za prebivalstvo, in s tem denarjem raje na veliko špekulirajo na borzah ter služijo bajne dobičke. V drugi polovici avgusta 2015 je sicer kar nekaj teh dobičkov oziroma denarja iz ECB izpuhtelo v velikih borznih padcih.

Druga velika (nedemokratična) ustanova, ki poleg ECB obvladuje Evropsko unijo, Evropska komisija, je pred kratkim (10. avgusta 2015) sporočila, da bo devetnajstim evropskim državam zagotovila 2,4 milijarde evrov pomoči za reševanje migrantske krize; v nadaljevanju bomo rajši govorili o beguncih, saj je pojem migranti izrazito zavajajoč - glej: Prihajajo ljudje, prihajajo družine.

Ta vsota, ki je namenjena reševanju begunske krize, predstavlja le 0,2 odstotka pomoči bankam. Če pa pogledamo še pobliže, je razmerje še slabše. Celotna sredstva se bodo izplačevala do leta 2020, od tega pa bo šlo dobrih 214 milijonov za krepitev mejnega nadzora, kar torej sploh ni namenjeno lajšanju hudih stisk beguncev, ki bežijo iz kaotičnih vojnih območij. (European Commission Approves 473 Million Euros to Greece for Migration Crisis)

V resnici je torej za tako močno ekonomsko združbo, kot je Evropska unija, pomoč beguncem le drobiž. Ob tem pa predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker skrajno cinično izjavi “da ta neuspeh Unije, da bi bila bolj velikodušna in da bi si bolj enakomerno razdelila breme, ustvarja Evropo, v kateri noče živeti” (24ur.com). Mi tudi ne g. Juncker, a mi nismo predsednik Evropske komisije, ki ima v roki “škarje in platno”.

Glavno breme reševanja begunske krize je zdaj dejansko na obmejnih državah “evropskega imperija”, na humanitarnih organizacijah ter posameznikih in skupinah, ki se same organizirajo. Cinizem brez primere je, da mora enega glavnih bremen krize nositi ravno Grčija, ki bo sicer prejela 473 milijona evrov pomoči evropskih institucij, čeprav so jo taiste institucije le malo prej praktično finančno uničile in dosegle nadaljni razpad njenega socialnega sistema. Kako naj se tako razsuta in ponižana država zdaj uspešno sooči s humanitarno krizo bibličnih razsežnosti.

Nič drugače ni na novih begunskih “vstopnih točkah” v EU - v Srbiji in Makedoniji. Pred nekaj dnevi je tema dvema državama, v katere dnevno vstopa tisoče beguncev in imata že tako dovolj svojih problemov, Evropska komisija namenila “kar” 1,5 milijona evrov “dodatne” pomoči, prej pa “že” 90.000 evrov Makedoniji in 150.000 Srbiji (Na konferenci o Zahodnem Balkanu pozivi k solidarnosti). Je to res solidarnost?

Pa saj jim je srbski zunanji minister Ivica Dačić lepo povedal: "To je problem Evropske unije, načrt ukrepanja pa pričakujejo od nas [tranzitnih držav]. Menim, da mora načrt najprej sprejeti Evropska unija. Zelo neposreden bom: levji delež problema nosimo mi." Njegov makedonski kolega pa ga je samo še dopolnil: "Naloge ne bomo opravili z 90.000 evri, ki smo jih prejeli doslej, niti z milijonom evrov, ki so jih napovedali. Če ne bomo dobili evropskega odgovora na težavo, si ne smemo delati utvar, da jo bomo rešili." (Na konferenci o Zahodnem Balkanu pozivi k solidarnosti)

Zelo pozitivna je aktivnost posameznikov, skupin, humanitarnih organizacij in obmejnih držav EU, ki si z velikimi napori prizadevajo ublažiti begunsko krizo, vendar je to samo gašenje velikega požara z vedri vode. Evropska unija je navkljub krizi še vedno velikanska politično-ekonomska sila, ki razpolaga z velikanskimi finančnimi in materialnimi viri. Namesto 60 milijardnega mesečnega “darila” bankam, bi že del teh sredstev zadoščal za civiliziran sprejem beguncev, ki je skladen z evropskimi in mednarodnimi vrednotami ter standardi. Prav tako bi s tem denarjem lahko pomagali reševati krize v državah, odkoder se valijo reke beguncev.

Za rešitev begunske krize je nujno potreben močan političen pritisk, samo veliko srce posameznikov in samoorganiziranih skupin ter humanitarnih organizacij preprosto ne bo dovolj. Ta hip bi morale ulice evropskih mest preplaviti množice demonstrantov in z miroljubno vztrajnostjo od evropskih vlad in njenih ključnih ustanov (Evropske komisije in Evropske centralne banke) zahtevati resno reševanje begunske krize in tudi reševanja vse večje revščine v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Afriki in še kje. Denarja in drugih virov ima EU dokazano dovolj, več kot dovolj.