Jutri imam predavanja na neki slovenski osnovni šoli, in sicer o filmu, filmski vzgoji, filmski pismenosti. Predavanja bodo za učitelje, trajala pa bodo skoraj ves dan. To je izvrstna priložnost za vnovični razmislek, kaj sploh je film. Vprašanje si bom zastavil kljub temu, da verjetno številni ljudje verjamejo, da jim je popolnoma jasno, kaj je film (ali pa jih sploh ne zanima definicija filma, dokler jih ta zabava), poleg tega pa je v tej deželi tudi veliko strokovnjakov za film, ki verjamejo, da še bolje kot oni vedo, kaj je film, kar pomeni, da o tem res ni treba govoriti ali izgubljati časa. Sam trdim ravno nasprotno: o vsem tem je treba resno govoriti, ker ravno ni jasno, kaj je film (danes), zagotovo pa je več, kot je videti na prvi pogled, oziroma je nekaj drugega.

Danes živimo v Platonovem času, pravi Alain Badiou. Povsod okoli nas je vse več podob in pričakovanj, da bomo svet podob sprejemali kot realnost. Niso niti redki vzkliki, da podobe povedo več kot tisoč besed, včasih pa kdo celo reče, da povedo podobe več kot vse besede, ne da bi se zavedal, kaj je s tem rekel, kajti če besede kaj povedo, potem potrebujemo medij, prek katerega pripovedujejo, medij pa je lahko samo simbolne narave. Ali kot bi rekel Platon: resnica podob ne more biti nova podoba. Resnica imaginarijev ne more biti imaginarna.

Sploh pa film ni narejen zgolj iz podob in ni iluzija ali napačna zaznava. Prav nasprotno: (dober) film je nov odnos do same realnosti. Ali drugače rečeno: dober film ve, kaj dela, zato ve, da je fikcija, in ve, kako fikcija nastaja. Torej tudi ve, kako nastaja realnost kot fikcija ali iluzija. Film je zato nova oblika vednosti, kar pomeni, da ponuja gledalcem nekaj novega. Platonovi ujetniki v votlini na primer tega ne vedo.

Morda je za koga presenetljivo, toda razmišljanje o filmu bom pričel prav zato z navezavo na neko filozofsko misel, na filozofski koncept, ki ima zelo dolgo tradicijo. Takoj na začetku bom zato opozoril na izjemni obrat v filmu Mad Max: Fury Road, na trenutek, ko se skupina ljudi sredi puščave odloči, da se odpravi na kraj, kjer ljudje zelo trpijo.

Ključni problem sveta je pravičnost, pravi Alain Badiou. To je problem sodobnega sveta, obenem pa je tudi filozofski problem, vsaj odkar se ljudje zavedajo filozofije. In filozofija ni nič drugega kot poskus spreminjanja sveta, čeprav je Marx v določenem trenutku mislil, da filozofi zgolj razlagajo svet; saj nekateri ga res, toda to ne spremeni same narave filozofije. V tej perspektivi pomeni tudi vplivanje na subjektivnost ljudi, na tisto subjektivnost, ki jo kapitalizem, za katerega vemo, da je v temelju izkoriščevalski sistem, naddoločen z nepravičnostjo, nujno potrebuje za preživetje.

Obstajajo nekatera filozofska vprašanja, nadaljuje Badiou, s katerimi se moramo nujno ukvarjati. In obstajajo številna področja, s katerimi se filozofija preprosto ne ukvarja, bi dodal. Filozofirati zato ne pomeni govoriti o vsem, kar se dogaja, ali o vsem, kar komu pade na misel.

Takoj na začetku je torej očitno, da ne moremo govoriti o filmu, če ne govorimo tudi o filozofskih temah, med katerimi je gotovo najpomembnejša pravičnost, ki pa je zopet ne moremo misliti, če ne mislimo svobode.

Imamo torej tele elemente: pravičnost, svoboda, film. Zastavimo lahko tudi začetno vprašanje: o čem razmišlja film, o čem bi moral razmišljati, kakšna je njegova dolžnost, saj je kot umetnost procedura resnice?

Če razmišljamo o resnici sveta, moramo razmišljati tudi o svobodi in pravičnosti.

Iz začetnega razmišljanja hitro pridemo do ugotovitve, da potrebujemo koncept filma. Ni dovolj, da odidemo v kino, odpremo oči in gledamo film. To je dosti premalo. Premalo je tudi, da ga pogledamo dvakrat ali trikrat. Film se moramo naučiti misliti, tako kot se tudi film sam uči misliti; če se ne bi učil misliti, bi seveda zgolj ponavljal isto.

Zlasti pa je pomembno vprašanje, kaj je film v filozofskem smislu, iz filozofskega zornega kota. Ukvarjali se bomo natanko s tem vprašanjem.

Ponazoritev zapisanega vprašanja predstavlja Bergmanova izjava iz leta 1970, da bi morali biti njegovi filmi uporabni za gledalce. Njegova izjava je v resnici nekoliko enigmatična, čeprav je na prvi pogled zelo preprosta, vsem razumljiva in prijazna.

Bergman pravi, da so filmi nekaj čisto vsakdanjega, kot so na primer vsakdanji stoli, jedilni pribor ali čajnik, toda obenem dodaja, da so njegovi filmi njegovi, kar pomeni, da so sicer vsakdanji, vendar so vsakdanji na drugačen način kot drugi filmi prav zato, ker jih je ustvaril on, to pa pomeni, da jih je ustvaril nekoliko drugače kot drugi filmarji.

V filmu, ki je nekaj vsakdanjega, je torej tudi nekaj posebnega, nevsakdanjega, če ga naredi Bergman. Morda bi lahko rekli, da zapisano velja za vsak dober film. In kaj ga dela dobrega?

Dober odgovor na vprašanje ponuja Alain Badiou: film je dober, ko njegova kompleksnost narašča proti neskončnosti. S tem se rodi nov problem: če kompleksnost filma narašča proti neskončnosti, danes še ne moremo v celoti vedeti, kaj je film, morda pa celo ne bomo vedeli nikoli.

Na mestu je še ena vzporednica: Platonov filozof zapusti votlino natanko zato, ker mu podobe, ki jih gleda že vse življenje, ne zadoščajo. Filozof hoče spoznati resnico podob. Zagotovo lahko rečemo, da obstajajo razmerja med podobami, iz katerih je narejen film, in resnico podob.

Obstajajo dobre podobe in obstajajo slabe podobe; obstajajo dobre simfonije in obstajajo slabe. Enako velja za filme. Pa vendar je slikarstvo umetnost in je kiparjenje umetnost in je komponiranje glasbe umetnost. In če je umetnost procedura resnice, lahko rečemo, da skušajo umetniki iz tega, s čimer se ukvarjajo, ustvariti nekaj novega. Umetnost zato ne more biti posnemanje narave ali realnosti, ne more biti ujemanje s tem, kar že je.

Iz doslej povedanega izhaja še eno spoznanje: film, ki traja dve uri, je vsekakor končen izdelek, toda v tej končnosti je nekaj neskončnega, je odprtost do neskončnega. Prav to zaznamuje Bergman z izjavo, ki sem jo komentiral, in Platonov filozof, ki odide iz končne votline.

Iz votline odide, ker hoče nekaj novega, nekaj, česar v votlini preprosto ne more dobiti.

To novo ne more biti nekaj, na kar bi bil pripravljen vnaprej; lahko je le nepripravljen. Nikoli ne more vedeti, kako ga bo to novo presenetilo. Alain Badiou ima zato prav, ko trdi, da film ni miroljubna umetnost, ustvarjena za kontempliranje gledalcev. Obstaja konflikt med gledalcem in filmom, ki se ga gledalec praviloma niti ne zaveda, obstaja pa tudi spopad filma s samim seboj, saj se vsaj dober film ne zadovolji z vsak podobo, temveč išče dobre in najboljše podobe oziroma vse druge elemente, iz katerih je narejen.

Prav zato je tako dobro živeti.