Včeraj je bil poseben dan, ko so se številni ljudje po vsem svetu spominjali žrtev vseh totalitarizmov 20. stoletja. Prav je, da tak praznik obstaja, saj prispeva k razumevanju narave morale in etike; obojega na tem izmučenem svetu močno primanjkuje. V nekem smislu imajo zato celo prav tisti, ki trdijo, da bi bilo zelo dobro, če bi se veliko ljudi združilo prav v imenu morale in etike ter protestiralo zoper izkoriščevalski kapitalizem. Natanko zato je zanimivo, da včeraj nisem slišal niti ene besede o žrtvah totalitarizmov 21. stoletja, kar pomeni, da praznik vendarle ni namenjen žrtvam Vseh totalitarizmov, temveč le nekaterih. Ne po naključju, se mi zdi, saj imajo ljudje raje refleksije preteklosti kot pa sedanjosti, saj so take refleksije bolj varne, čeprav so obenem manj produktivne. Sem pa zato ravno danes končal z branjem izvrstne knjige britanskega arheologa Neila Faulknerja z naslovom A Marxist History of the World, ki je izšla leta 2013, s katero si lahko pomagam pri razmišljanju o refleksiji sedanjosti, ne preteklosti, ki jo bomo še zelo potrebovali.

Avtor spregovori v knjigi tudi o potrebi po tem, da se človeštvo izogne katastrofi, ki je ne prinaša le vse hitrejše spreminjanje podnebja, zaradi česar se bodo oceani v nekaj desetletjih dvignili za več kot tri metre, kot pravi te dni James Hansen, temveč jo zagotavlja tudi dolga depresija, ki se prav v tem času močno poglablja, saj je že dolgo jasno, da kitajsko gospodarstvo ne more večno živeti v oblakih. 

Preden spregovorim o tezah Neila Faulknerja, bi rad skiciral koordinate avtoritarnega sveta, v katerem živimo, sveta, v katerem se ljudje obračajo nazaj in ugotavljajo, koliko totalitarnosti je bilo v prejšnjem stoletju, kot da so prejšnji totalitarizmi zanimivejši od sedanjih in prihodnjih. Obračanje nazaj je varnejše, kot sem že omenil, obenem pa je tudi simptom zla, ki je ljudem pred nosom.

Neoliberalizem namreč predstavlja globalni avtoritarni sistem 21. stoletja, zaradi katerega trpi veliko milijonov ljudi. Njegove značilnosti naštevam v nadaljevanju.

Mimogrede: žrtve tega totalitarizma smo vsi, če se milostno ozremo na elite, ki pa so jim tudi šteti dnevi, saj borzni indeksi te dni ne kažejo ravno na svetle čase.

Prvič. Širjenje negotovosti. Zlasti mladi ljudje vse teže razmišljajo o zaposlitvi, dohodku, družini, otrocih, pokojninah. Negotovost je preprosto prevelika, da bi lahko razmišljali za nekaj let vnaprej, kako naj bi teklo njihovo življenje.

Drugič. Privatiziranje vsega. Vse več kapitala je v rokah vse manjšega števila ljudi, kar pomeni, da polovica Zemljanov v rokah sploh nima ničesar. Logika privatiziranja pa je taka, da bo v prihodnosti le še več kapitala in premoženja v rokah elit, kar pomeni, da bodo revni še bolj revni, kot so danes.

Tretjič. Dereguliranje. Izraz pomeni, da je vse več področij življenja ljudi, ki jih nadzorujejo prek denarja in kapitala privatni lastniki. Država ima vse manj možnosti, da sploh še kaj nadzira, saj mora biti vitka, in je vse bolj podrejena njegovemu visočanstvu Kapitalu. Dereguliranje pomeni tudi paradoksno nadzorovanje vsega, zato imajo ljudje vtis, da so nenehno nadzorovani, čeprav jim gospodarji obenem zagotavljajo, da so povsem svobodni.

Četrtič. Sovraštvo do demokracije. Kapitalizem ne mara in ne potrebuje demokracije, saj o vsem odločajo privatni lastniki kapitala. Z njihovimi očmi gledano, je demokracija nefunkcionalna in neučinkovita. Enako lahko rečem za človekove pravice: te so pomembne in upoštevanja vredne le, če pospešujejo pretakanje kapitala in če prispevajo k rasti profitov, ki jih spravljajo v svoje žepe pripadniki elit.

Petič. Slabljenje moči države in povečevanje korporativne moči. Največje korporacije obračajo več kapitala kot večina držav tega sveta, kar seveda pomeni, da so močnejše od njih in da lahko narekujejo celo državne zakonodaje. Vse bolj je zato res, da je za denar mogoče dobiti preprosto vse.

Faulkner torej pravi takole.

Če se sploh še lahko ognemo katastrofalni usodi, potem moramo najprej nekaj dokončno doumeti in razumeti. Znašli smo se v svetu, ki potrebuje totalno spremembo ali revolucijo. Tako kot doslej preprosto ne gre več naprej, pa če apologeti kapitalizma pesnijo svoje hvalospeve kapitalizmu noč in dan.

Z avtorjem se v celoti strinjam, zato ga tudi povzemam in parafraziram.

Revolucije seveda ne more izvesti peščica, zato je ravno tako zadnji čas, da se ljudje prebudijo in se na veliko začnejo upirati kapitalizmu, pa če je še tako privlačen in prijazen. Spoznati morajo, da je to le preobleka, da je za ovčjim krznom pošast.

Nujno je torej, da se svet radikalno spremeni. Pravzaprav se bo tako ali tako spremenil, le da bodo spremembe uničujoče za človeštvo, če bo vse skupaj dokončno vzela v roke Narava. Vidimo torej, da je v končni fazi celo vseeno, če nam je vseeno za prihodnost. Če je vseeno nam, pa v nekem bizarnem smislu ni vseeno planetu.

Planet seveda ni živimo bitje, zato mu ne smemo pripisovati človeških lastnosti, toda kljub temu lahko rečemo, da je povsem porušena energetska izmenjava, zaradi česar se kopiči energija, ki bi sicer morala odtavati v temno in prazno vesolje, znamenje delovanja planeta, ki je brezbrižno do ljudi, je pa zavezano fizikalnim zakonom, zaradi katerih se bodo vzpostavljala nova ravnovesja, ki jih bodo ljudje zaznavali kot apokalipso, na katero preprosto ne bodo mogli vplivati.

Ključni nosilci za ljudi dobrih sprememb so lahko le delavci, ljudje brez dela, marginalne družbene skupine. Nikakor sveta ne morejo spremeniti elite, akademiki ali ideologi. Tudi to bi moralo postati jasno vsem. Potrebujemo nove načine organiziranje delavskega razreda, ki bodo zanetili nova družbena gibanja.

Zgodovinska odgovornost vseh ljudi je, da poskrbijo zase in za prihodnost oziroma bodočnost. Planet se segreva, pa če nam je to všeč ali ne. Oceani se segrevajo, v njih se akumulira ogromno energije. Vse to mora imeti posledice, pravi Hansen, in jih že ima.

Planet bo zagotovo naredil svoje. Kaj pa ljudje?