Nobenega dvoma ni več: grška levica je potolčena do tal. Na žalost ni bilo realno pričakovati drugačnega izida, pa čeprav so šli državljani pred časom celo na referendum, na katerem so demokratično in svobodno izrazili svojo voljo, kot se reče v političnem žargonu; njihova volja, izražena na referendumu, pa je v resnici vredna toliko kot mišji prdec. Kapitalizem je v svoji brezkompromisni brutalnosti preprosto premočan, čeprav pravijo, da je demokratičen, kar pomeni, da njegovi elitni zastopniki delajo dobesedno, kar hočejo – volja ljudi gor ali dol, saj ljudje ne štejejo. Nihče se jim ne more resneje upreti, nikogar ni, ki bi lahko vplival na družbene spremembe, ki so sicer nujno potrebne, saj je sistem nepravičen, pozivanje na moralo, vrednote in krepostno vedenje potrošnikov oziroma delavcev pa je cinizem brez primere. Kaj torej čaka obubožane in ponižane Grke kljub njihovi demokratično izraženi volji v naslednjih treh letih?

Odgovor na vprašanje je kratek in brutalen: čaka jih še več istega. Vse skupaj bo kot posmeh. Vse bo raslo: temperature bodo rasle, toplote, akumulirane v oceanih in ozračju, bo vse več, ogljikovega dioksida, dušikovega oksida in metana bo v ozračju vse več, količina pokurjene nafte in pokurjenega premoga bo vse večja, povečevalo pa se bo tudi bedno stanje, v katerega so potopljeni Grki, pa ne le oni. Skoraj neverjetno je, da ves svet mirno gleda uničevanje naroda, kamor se obenem zatekajo še tisoči iz Sirije, Pakistana, Turčije, Afganistana, Senegala in od drugod, ter ne stori ničesar.

Pravzaprav ni neverjetno in je zelo razumno. Ko so se znašli taboriščniki nekoč na peronih, od koder so jih z vagoni kot živino vozili v smrt, so kar mirno stali tam, čeprav bi lahko tistih nekaj esesovcev z njihovimi psi vred raztrgali na koščke. Taka je človeška psihologija: ljudje redkokdaj naredijo kaj vsi skupaj in v istem času, ločeni kot atomi pa so vsak zase povsem nemočni. Kapitalizem vse to dobro pozna in razume, zato ljudi pospešeno atomizira, obenem pa jim ponuja psihološke nasvete, kako naj vsakdo preživi in poskrbi – izključno zase, za svojo osebnost, za svoje telo in za vse drugo, kar je njegovo.

Ali bo reševanje Grčije kogarkoli rešilo? Seveda bo: nemške in francoske privatne banke. Kaj pa Grki? Koga pa to sploh briga!?

Posojilodajalcev to vprašanje enostavno ne zanima, pripadnikov elit pa tudi ne, zato ponujajo ljudem nove pravljice.

Vsak otrok dobro ve, da imajo vse pravljice značilnosti, ki so stroge določene, zato je mogoče že vnaprej napovedati, da bo problem rešil najmlajši brat od treh, petih, sedmih ali dvanajstih bratov, da bo zmaj, ki bo imel praviloma tri, pet ali sedem glav, premagan in kraljična rešena, da bosta junaka živela srečno do konca svojih dni, da zlobna čarovnica nima najmanjših možnosti, da preživi, da bo dobro zmagalo in da bo zlo kaznovano, ker je tako tudi prav.

Ni sicer čisto vselej tako, kajti če se pišeš Hans C. Andersen, imaš drugačen koncept pravljic, ampak zdajle ne bi cepil dlake.

Pravljica za Grke ima torej tele značilnosti. Grki se bodo s pesmijo na ustih rešili iz brezna, če bodo: 1) zmanjšali breme javnega sektorja; 2) zagnali gospodarsko rast; 3) zmanjšali nezaposlenost; 4) naredili delavce cenejše; 5) obrnili puščico, ki kaže smer padanja življenjskega standarda ljudi, navzgor.

Realnost seveda ni pravljična, kar ve večina ljudi. Ali pa je pravljična za nekatere, za veliko večino ljudi pa ne. Na žalost preveč medijev skrbi za obnavljanje žargona in novoreka med ljudmi, kar pomeni, da skrbijo tudi za pravljične scenarije, čeprav morda tega niti nočejo ali ne vedo. Tako nastaja in se krepi vtis, da ljudje živijo v nekakšnem pravljičnem, romantično začaranem, abstraktnem svetu, v katerem je treba le dovolj dolgo želeti, da se nekaj zgodi, pa se tisto zgodi kar samo od sebe, ali pa je treba enako dolgo ponavljati lepe stavke, da se nekega dne kar uresničijo.

Če obstajajo Marsovci in nas opazujejo, si morajo misliti, da je človeštvo popolnoma noro, ker množica ljudi verjame pravljičarjem in ne stori ničesar, čeprav dobro ve, kakšna je empirična realnost, saj jo vsak dan izkušajo – pravljice gor ali dol.

Poleg katastrofalnih podnebnih sprememb tako čaka Grke v naslednjih letih zlasti tole. Za velik denar, ki ga bodo morali vrniti z obrestmi, jim bodo lastni oblastniki zagotovili: 1) nov krog varčevalnih ukrepov; 2) razprodajo državne lastnine privatnim lastnikom kapitala; 3) zmanjševanje pravic delavcev; 4) krčenje javnega sektorja; 5) zmanjševanje mezd in plač; 6) še več bede, ki zajema lakoto, brezdelje, revščino, pomanjkanje osnovnih zdravstvenih storitev, duševne bolečine, samomore, alkoholizem, zlorabo drog, družinsko nasilje, razpadanje družin.

In to je zmaga pogajalcev? Nekdo se v tej zgodbi preprosto norčuje.

Pravzaprav ne gre toliko za čisto norost in norčevanje, kot gre za cinično rabo uma, ki ima tele osnovne značilnosti.

Prvič. Pripadniki elite so razumna bitja; tudi vsi drugi ljudje so razumna bitja. Prvi vedo, da so ljudje razumna bitja. Pripovedujejo jim pravljice, ker vedo, da jim nihče ničesar ne more. Govorijo dobesedno, kar hočejo, le toliko pazijo, da jih ne more kdo držati za besedo in postaviti pred sodnika, ker bi imeli zaradi tega same sitnosti. Natanko zato pripovedujejo puhlice, ki so prazne, kot pove že ime, uporabljajo žargon, ki je ravno tako prazen, in novorek, ki je še bolj prazen. Pripadnikov elit zato skoraj ni mogoče postaviti pred sodnika niti tedaj, ko delajo neumnosti, saj so v očeh javnosti nedolžni kot angelčki in delajo samo dobro, medtem ko so vsi drugi zlobni in jim nenehno podtikajo kazniva dejanja, ki jih niso storili, jih politično blatijo, ker jim zavidajo, kujejo zarote zoper njih, ker jih ne marajo. To tudi pojasni, zakaj so leta in leta v eliti in se selijo od ene dobro plačane službice do druge, zaslužijo pa toliko, da je bil še Tito v primerjavi z njimi pravi berač.

Drugič. Pripadniki elit vedo, da jim ljudje v resnici ne verjamejo, saj niso neumni, da se jim smejijo in se norčujejo iz njih, ko so za šankom ali na varnem v dnevih sobah, vendar jim je za to preprosto vseeno, saj vedo, skladno z zgoraj zapisanim, da so proti njim povsem nemočni, pa če še tako preklinjajo, si pulije lase, se mečejo ob tla, se zaletavajo z glavo v bližnje skale ali jodlajo.

Tretjič. Cinični um omogoča tudi nasprotne napade. Pripadniki elit vedo, da lahko vsakič rečejo navadnim smrtnikom, da jim je v resnici izjemno težko ter da globoko v sebi strašno trpijo in prenašajo hude čustvene bolečine, ker se morajo nenehno prilagajati nasprotnikom in sklepati gnile kompromise, toda obenem tudi vedo, da drugače preprosto ne gre – tako vsaj rečejo.

Četrtič. Pripadniki elit dobro vedo, saj so razumna bitja, da gre tudi drugače, vendar se zanašajo, da se revolucije zgodijo silno redko, kar preprosto pomeni, da se jim tudi po tej plati ne bo zgodilo ničesar, saj je do naslednje revolucije še daleč.  

Pripadniki elit so torej na varnem, dokler množična psihologija ljudi deluje tako, da se ljudje pustijo atomizirati in verjamejo v pravljice.

Drugače je, ko se ne pustijo več in ko nehajo verjeti pravljičarjem, kar pa se lahko zgodi vsak hip.