Erjavec je zdrsnil na lestvici priljubljenosti politikov za več mest. Zdrs ni presenetljiv, saj se je zadnje čase kot zunanji minister res obnašal škandalozno, sedaj pa dobivamo vpogled v še bolj škandalozno vedenje diplomatov, ki sodijo pod njegov resor. Zdrsniti bi morali tudi drugi politiki, toda tokrat je na vrsti zunanji minister. Zdrs torej pomeni, da ni več med najbolj priljubljenimi. Zakaj je prav, da ni med njimi? In zakaj se svet zapira sam vase, gradi ograje, postavlja planke ter se ne meni za ljudi tam zunaj? Vprašanji ste medsebojno neločljivo povezani, kot bomo videli v nadaljevanju.

Erjavec ne sme biti med najbolj priljubljenimi politiki zato, ker dela nekaj, kar ni dobro, ni etično in je prav zato zelo zanimivo celo iz filozofskega vidika.

Njegovo delovanje namreč dobro razumemo, če uporabimo zelo močno miselno orodje, s katerim se sicer lotevamo umetniških del, na primer filma.

Alain Badiou je že pred časom predlagal, da bi zamenjali običajni besednjak, s katerim ljudje opisujejo filme. Navadno brez posebnega razmisleka zelo hitro rečejo, da je film, ki so si ga ogeldali, dober ali slab, da jim je všeč ali da jim ni. To o filmu ne pove dosti, pogosto pa sploh ne pove ničesar. Ljudje filmov v glavnem ne razumejo, zato se preveč samozavestno zanašajo na občutke in mnenja.

Bolj produktivno in bolj pošteno do filma je drugačno, skromnejše razmišljanje, ki pa se ga je treba šele naučiti. Vprašamo se: kako film vpliva na samo misel? Ne na nas torej, ne na naše občutke, na naša čustva, na našo osebnost, temveč na misel samo.

Podobno je pri ocenjevanju priljubljenosti politikov. Če je nekdo priljubljen, še ne pomeni, da je tudi dober in da zna razmišljati; če je ljudem všeč, to še ničesar ne pove o njegovem prispevku k političnemu delovanju in obče dobremu. Njegovo vedenje, njegovo razmišljanje, njegovo delovanje moramo presojati v luči zapisanega vprašanja: kako politik vpliva na samo misel, kaj prispeva k njenemu bogastvu, kako vse to vpliva na obče dobro?

Moralo bi vplivati, saj politiki niso na svojih delovnih mestih zaradi sebe in dobre plačice , temveč zaradi ljudstva, zaradi obče dobrega in zaradi države.

Nekateri politiki so zares ubogi, saj ne prispevajo prav ničesar. Ponavljajo puhlice, uporabljajo žargon ali pa so preprosto tiho, ker nimajo česa povedati. Velikokrat tudi stresajo okoli sebe mnenja, ki dobesedno ne povedo ničesar.

Nekateri diplomati so še hujši: kradejo denar, pijani se zaletavajo z avtomobili v druge ljudi, vlamljajo, vozijo se s svojimi avtomobili za državni denar, družijo se s pedofili, potem pa jamrajo, da so se novinarji in drugi ljudje zarotili proti njim ter da škodijo njihovemu dobremu imenu, ker so jih odkrili pri nečednih poslih. Ali so ga sploh kdaj imeli?

Kaj torej Erjavec in diplomati prispevajo k obče dobremu? Zakaj je to vprašanje tako zelo pomembno? Odgovor je preprost.

Pomembno je, ker smo ljudje simbolna, duhovna bitja, kar pomeni, da so za nas odločilne ideje. Bistvo pa je, da ideje vselej nastopajo, če lahko tako rečem, delujejo na ozadju, ki ga imenujemo mnoštvo ali multipliciteta. Nastopanje politikov zato lahko presojamo v luči rabe idej.

Za nekatere politike in diplomate zlahka ugotovimo, da uporabljajo zelo malo idej, da jih mislijo stereotipno, vedno enako ali pa zelo površno in na hojladri hojladro. To so politiki, ki živijo skladno z današnjim kapitalističnim oziroma neoliberalnim imperativom: živite le za sedanji trenutek, za trenutno ugodje.

Življenje za tak imperativ ne potrebuje idej. Človeku namreč ni treba misliti, da bi živel za ugodje. Zadošča, da se prepusti tokovom – na primer potrošniškim.

Potrošniki so bitja, ki se podrejajo. Njihovo vedenje je sicer razumno, vendar je obenem tudi submisivno. Nihče od njih ne pričakuje, da uporabljajo razum in mislijo, čeprav pravijo, da je v redu, če se vedejo razumno in kupujejo po pameti.

Kupovanje po pameti še ne pomeni rabe razuma. Pomeni gledanje v denarnico, preračunavanje in kalkuliranje, toda to je daleč od rabe razuma.

Razmišljanje o rabah razuma je pravzaprav izjemno pomembno in produktivno, če si vzamemo dovolj časa. In preberemo Kantovo razpravo o veri kot dopolnitvi razuma.

Seveda ne smemo prehitro sklepati, da Kant zagovarja religijo, na primer krščansko. Kant ne počne ničesar podobnega; daleč od tega.

Kant dokaže, da razum nujno potrebuje vero, ker nima dostopa do samega sebe kot celote. Toda to moramo ustrezno razumeti. Jean-Luc Nancy to zmore, zato pravi: vera ni ničesar drugega kot pogum/hrabrost/srčnost, da človek spregovori čudno/nenavadno/presenetljivo/drugače/nepričakovano/na nov način.

Slovenskim politikom in diplomatom primanjkuje vere, to pa je tudi zelo očitno. Ne primanjkuje je le Erjavcu, temveč jo primanjkuje vsem.

Šele zaradi vere je človek zares zvest – na primer resnici. In življenje, ki ni utemeljeno na resnici, klavrno propada celo tedaj, ko je na zunaj veselo in razigrano.

Svet se zapira sam vase in klavrno propada, čeprav je elita razigrana. Postavlja ograje, gradi zidove, za katerimi se skuša skriti. Vse to počne zaradi pomanjkanja vere. Namesto odpiranja novih prostorov, namesto odpiranja prostorov novemu, se svet zapira pred ljudmi, ki trpijo. Še huje: zapira se pred trpljenjem ljudi, ki ga sproža sam.

Svet postaja vse bolj zaprt, namesto da bi bil vse bolj odprt. To je pričakovano, kajti kapitalizem ne prenese ne demokracije, ne pravičnosti, ne solidarnosti, ne egalitarnosti. Res je, da ga na vsa usta hvalijo, toda hvala ne spremeni resničnosti zapisanega.

Vera, ki ni religija in ni religiozne narave, omogoča človeku kot razumnemu bitju, da razume in izkusi odprtost sveta, da mu postane jasno, kaj pomeni reči: tu so ljudje, tu je svet, tu so dogodki; mi smo ta odprtost, jezik je ta odprtost, svet je ta odprtost.

Šele zaradi vere človek lahko vztraja v odprtosti in ko tako svobodno vztraja, zastopa nova obzorja, nove ideje, nove možnosti, nov svet, odpira nove prostore, se odpira odpiranju in vztraja, je zvest. Vsak tak človek si zasluži, da je visoko na kateri koli lestvici priljubljenosti, saj je njegovo vedenje in delovanje etično.

Evropa je danes zaradi zapiranja meja, postavljanja ograj in zidov daleč od etike. Njeni zastopniki, politiki, kapitalisti in drugi predstavniki oblasti dokazujejo vsemu svetu, da so zmožni za neetično delovanje in to razlagajo kot nujno, pri tem pa so še razigrani, veseli, dobre volje in se radi slikajo z navadnimi ljudmi.

Namesto odpiranja prostora imamo opraviti z njegovim zapiranjem. Namesto z etičnim delovanjem se srečujemo s povprečnostjo, namesto z razmišljanje z domnevnimi zarotami, namesto z ustvarjanjem novih možnosti s ponavljanjem istega, namesto z upanjem s praznimi obljubami.