Praznik je mimo. Marijo so vzeli v nebo, možje v črnem so povedali svoje, in sicer, da ljudi ustrezno usmerjajo in vodijo le Biblija, vest, obremenjena z občutki krivde, in religiozne avtoritete. Tako kot v srednjem veku; trditev je seveda povsem neustrezna. In kaj sedaj? Je svet kaj boljši, lepši, so ljudje kaj bolj solidarni, je na svetu več egalitarnosti, so razlike med revnimi in bogatimi kaj manjše, je slovenska vlada kaj bolj sposobna vladati, je krščanske duhovnosti kaj več, je kaj učinkovitejša, je neoliberalne totalitarnosti zaradi nje kaj manj? Nič se ni spremenilo. In se najverjetneje niti ne bo. Obstajajo namreč tuzemski mehanizmi in zakoni, zaradi katerih lahko to trdim. To ne pomeni, da sem pesimist, saj pomeni le, da sem realist. In ko postane človek realist, ugotovi, da je svet še bolj zblojen, kot mislijo idealisti, zastopniki krščanske duhovnosti, neoliberalci in psihoterapevti. Toda vedno znova se najdejo ljudje, zastopniki te ali one ideologije, ustanove, institucije ali gibanja, ki trdijo, da prav oni vedo, kako upravljati z biznisom, družinskim življenjem, osebnostmi, moralo, da bodo ljudje stopali na pravo pot, ki je pot profitov ali pa vsaj path of virtue, kot rečemo v tujem jeziku. Vse to bode v oči in terja resen razmislek. Torej razmišljam.

Človek je kot simbolno bitje bitje smisla in pomena. Če kaka dejavnost nima smisla, jo hitro opusti. Antropologi povsod po svetu odkrivajo dokaze za to trditev. Pa vendar je videti, da dandanašnji v najbolj razvitem svetu nekaj pri tem škripa. Vse več je namreč ljudi, ki doživljajo nesmiselnost najrazličnejših dejavnosti, a se jih obenem kljub vsemu oklepajo. Primer je kajpak globalno segrevanje planeta. Kako je to mogoče?

Obstajajo psihološke ovire, zaradi katerih ljudje ne ukrepajo niti tedaj, ko je nekaj zanje nesmiselno in škodljivo, celo smrtno nevarno. Pravkar sem prebral izvrstno knjigo z naslovom Governing the Present, ki sta jo spisala Nikolas Rose in Peter Miller, zato si v nadaljevanju pomagam z njo pri razmišljanju.

Eden ključnih mehanizmov za neaktivnost ljudi je oddaljenost tega, kar jih ogroža. Sosedu je tako čisto vseeno za led na Grenlandiji, saj dobesedno ne ve, kaj naj počne s podatkom, da ga je vse manj. In povsem ga razumem, da raje gleda razvedrilne televizijske oddaje, hodi na fuzbal tekme ali pa sreba pir s prijatelji v bližnjem baru, ker je vse to zelo otipljivo in mu prinaša ugodje.

Zadeva je še bolj zapletena. Letos je v teh krajih sicer izjemno vroče poletje, toda celo fiziki pravijo, da je to tudi vse. Je pač vroče, saj se od poletja pričakuje, da je vroče. Če ni vroče, kot ni bilo lansko poletje, se ljudje zmrdujejo. Torej celo oddaljenost ne pomeni prav dosti, saj je lahko nekaj pred nosom, pa ljudje najdejo razloge, da ničesar ne vidijo in ničesar ne storijo.

Drugi mehanizem je povezan s spoznanjem, da je lahko nekaj tako strašljivo, tako grozno in tako usodno, da se ljudje preprosto obnašajo, kot da sploh ne obstaja, ker ne prenesejo groze. Vsak človek je smrtno bitje, zato je dovolj veliko breme že to, da mora vse življenje živeti z zavestjo, da ga nekoč ne bo več. Ni preprosto tako živeti, zlasti pa ni preprosto, ko je smrt zelo blizu. Razumljivo je torej, da ljudje obračajo glave proč od groznih stvari in jih kratko malo ne želijo videti in jih tudi zares ne vidijo.

Tretji mehanizem je kognitivna disonanca. To je dobro znani psihološki mehanizem, ki nam najprej pove, da ljudje ne marajo kognitivne disonance. Težko jo prenašajo, zato najraje vidijo, da je ni. In kaj je kognitivna disonanca? To je razhajanje med tem, kar vem, in onim, kar je drugačno od tega, kar vem. Ljudje spontano ne želijo slišati ali videti tistega, kar je drugačno od tega, kar že vedo, zato se obnašajo, kot da je tisto drugo absurdno, nesmiselno, nemogoče ali pa preprosto neobstoječe.

Ljudje, zlasti šolniki, pa še vedno mislijo, da se človek vse življenje uči. Resnica je prav nasprotna: veliko ljudi se vse življenje ne nauči prav ničesar; in kopičenje podatkov, brskanje po družabnih medmrežjih in podobno še ni nikakršno učenje, da ne bo nesporazuma.

Četrti mehanizem je zanikanje, o katerem sem že govoril in pisal. Je obrambni mehanizem, zaradi katerega se je mogoče obnašati, da nekaj ne obstaja niti tedaj, ko je pred našim nosom. Pravzaprav ta mehanizem pride prav natanko takrat, ko je nekaj pred našim nosom. Če nečesa ni pred našim nosom, je namreč laže živeti in se je mogoče sprenevedati, da je življenje lahko.

Peti mehanizem je povezan z identiteto posameznika ali posameznice, z določanjem nečesa. Ljudje na primer z lahkoto rečejo, da globalnega segrevanja ni, ko je zunaj pol metra snega, ko pada toča ali je poleti petnajst stopinj namesto pričakovanih trideset.

Našteti mehanizmi, ki bi jim lahko dodali še druge, a je tudi to zadosti, nam pomagajo misliti, zakaj razsvetljenstvo že od začetka ne deluje ali pa sproža zelo majhne učinke, kar pomeni, da se človeštvo v glavnem ne nauči prav dosti.

Logika je sorazmerno preprosta: tudi ko se ljudje hočejo učiti, jim to nekaj vztrajno preprečuje. Ko mislimo, moramo misliti tudi sile, ki so usmerjene proti razmišljanju. Razglabljanje o vrednotah je na primer zato zelo hitro usmerjeno v krščanske vode in k spoznanju, da so edine prave vrednote krščanske.

Ali kot je pokazal Foucault: proizvodnja vednosti je tako rekoč vselej prepletena z oblastnimi razmerji, zaradi katerih določena vednost kroži med ljudmi, druga pa zanje preprosto ne obstaja niti takrat, ko je resničnejša.

Zastopniki oblasti niti na vrhuncu razsvetljenstva niso popuščali. Trdili so, tako rekoč vsi brez izjeme, da mora človeka v življenju nekaj voditi. Zamisel se je zdela povsem razumna in skoraj trivialna; enako razmišljajo ljudje tudi danes. Človek mora v življenju slediti določenim ciljem, sicer je življenje brezciljno, so trdili. In ko je brezciljno, je zelo hitro tudi brez smisla. Življenje brez smisla pa je nesmiselno; takega življenja nima smisla živeti.

In kdo ali kaj naj vodi človeka? Vprašanje je pravzaprav odveč: ljudi vselej že nekdo ali nekaj vodi. Le redki se uprejo in izvlečejo.