V zadnjih tednih je mnogo prahu dvignilo dogajanje okoli arbitraže o meji med Hrvaško in Slovenijo. Problematika meje se vleče že dolga leta in je več kot odličen “trajnostni vir” za napajanje nacionalizmov na obeh straneh meje. Žalostno je, da v 21. stoletju še vedno ne zmoremo preseči tragičnih praks, ki so svoj vrh dosegle v 20. stoletju in sicer neusmiljenega boja za “naše” ozemlje, “našo” mejo, “našo” ideologijo itd.

Resničen razvojni korak bomo naredili, ko bomo začeli vse ljudi dojemati kot pripadnike ene družine - človeštva in ko bomo celoten planet dojemali kot naš skupni dom. Seveda to ne pomeni, da ne potrebujemo več držav, le razumeti jih moramo na način, ki bo skladen z razumevanjem ideje enega človeštva, ki si deli skupni dom - planet Zemljo.

Državo moramo razumeti kot družbeno skupnost, ki mora v prvi vrsti poskrbeti za blaginjo vseh državljanov in za ohranitev okolja na območju, ki ga upravlja. Pri tem nam je lahko za vodilo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Počasi bi morali, tako politiki kot običajni prebivalci, sprejeti dejstvo, da je kategorija državljanstva daleč pomembnejša kot narodna pripadnost. Dobro vemo, kako daleč lahko pripelje ločevanje ljudi po narodni pripadnosti - vse do koncentracijskih taborišč. Nič ni narobe s pripadnostjo narodu, dokler ta ne postane politično in ekonomsko orodje za ločevanje ljudi na dobre in slabe, na večvredne in manjvredne in tako naprej. In prav vsak človek “ima pravico do državljanstva”, je zapisano v 15. členu Splošne deklaracije človekovih pravic.

Vendar država svojim državljanom blaginje ne sme zagotavljati na škodo drugih držav in njihovega prebivalstva. Zato bi namesto tekmovanja in sebičnosti, ki ju politiki radi “zapakirajo” v nacionalni interes, med državami moralo zaživeti resnično sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Če želimo preprečiti nove konflikte in vojne, revščino, lakoto ter uničenje našega skupnega okolja, potem druge poti preprosto ni.

Če se danes že moramo za kaj boriti, se moramo boriti za naše človeštvo in za našo Zemljo. In pri tem imamo le enega sovražnika: nas same in našo brezmejno omejenost.

Če bi torej na umetno ustvarjeni arbitražni “konflikt” med Slovenijo in Hrvaško pogledali iz širšega vidika, o katerem smo razmišljali, bi videli, da ga v resnici sploh ni. Hrvatje in Slovenci smo pripadniki velike človeške družine in bi morali, kot pravi 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, “ravnati drug z drugim kakor bratje”. Dogovoriti se o tem, kateri košček skupnega doma - Zemlje - bo kdo upravljal, zato sploh ne bi smel biti problem.

Če pa zdajšnji politiki niso zmožni prijateljskega dogovora, naj “mejni konflikt” globoko zamrznejo za kakšnih dvajset let, da politično upravljanje obeh držav prevzame nova generacija, ki bo znala razmišljati na nov način. Že tako in tako nam je v teh dneh nevzdržno vroče in bi bila takšna zamrznitev več kot dobrodošla.

Zdajšnji mejni konflikt med Hrvaško in Slovenijo je v resnici prav takšen kot strah: “je votel, okrog ga pa nič ni”.