Recimo, da vam prijatelji za rojstni dan zaželijo, da bi bili še naprej to, kar ste. Njihova želja vam je morda všeč, mogoče imate celo vzvišen občutek, da je v njej nekaj več in da je res dobra, avtentična želja, za katero si iskreno želite, da bi se izpolnila. Toda ali je res vse tako preprosto? Kako namreč razumete, ne zgolj doživljate, njihovo željo? Kaj vse namreč ste? Kaj vse lahko ste? Kaj ste, čeprav ne želite biti? Kaj niste, pa bi radi bili? Kaj ne morete postati, čeprav se trudite? Ste vse to. Naj bi bili torej še naprej, kar ste? Prinaša to kako spremembo? In če je ne prinaša, čemu bi človek želel, da se nič v njegovem življenju ne spremeni? Pa še tole. Je želja univerzalna? Bi želeli tudi Hitlerju, da ostane, kar je? Ali pa bi bilo bolje komu zaželeti, da postane boljši človek, kot pa že je? Ne bi bila taka želja primernejša? Ali lahko postane človek boljši v svetu, ki ostaja, kakršen pač je? Ali pa bi se moral skupaj s človekom spremeniti tudi svet, da bi bila oba boljša?  

Vprašanja nikakor niso brez povezave z usodo sveta, v katerem živimo. Svet, v katerem živimo, je kajpak kapitalistične narave. In v tem trenutku se z njim nekaj dogaja. Ne bo ostal tak, kakršen je. Mislim seveda na podnebne spremembe, zaradi katerih je trenutno zrak na severu Kanade ponekod približno tako segret kot v Savudriji, morska voda v Beringovi ožini ima 20 stopinj Celzija, medtem ko količine metana v zraku strmo naraščajo, mislim pa tudi na tale ekonomska dejstva: korporativni dolgovi rastejo, profitabilnost kapitala pada, ljudje, ki jim nenehno jemljejo, jim znižujejo plače in jih spreminjajo v tehnološke presežke, so vse slabši potrošniki, saj nimajo toliko denarja kot prej, da bi se preganjali po trgovinah in kupovali, poleg tega tako imenovana hitro rastoča gospodarstva ne rastejo več tako hitro, kot so še nedavno, v prihodnosti pa bodo rasla še počasneje. V resnici jih ne čaka nič dobrega. Z lučko na koncu tunela je torej bolj slabo.

Prav gotovo obstaja želja, da bi bil svet še naprej tak, kakršen je (tega si želijo zlasti elite), obstaja pa tudi želja posameznikov, da bi bili še naprej, kar že so. Skupni imenovalec obeh želja je stabilnost, celo nespremenljivost. Izlet v preteklost zato ni čisto odveč.

Če se torej vrnemo nekoliko v preteklost, naletimo na razmišljanje, ki ga je Antonio Genovesi imenoval teologia filosofica. V obdobju razsvetljenstva, kar nikakor ni nepomembno, saj ne govorimo o temnem srednjem veku, je predstavljalo poskus naravne teologije, ki naj bi pomiril filozofe in teologe. Razmišljanje lahko na nenavaden način povežemo s sodobnim vraževerjem in vero v nenehni paradoksni napredek kapitalizma, izražen v zgoraj predstavljeni želji.

Recimo, da obstaja večna in vsemogočna inteligenca, ki je ustvarila vesolje. Človeška bitja so kajpak podrejena tej inteligenci, od katere se naučijo tudi razlike med tem, kar je prav, in tem, kar ni prav, saj so učljiva bitja.  Drugače rečeno: božja previdnost omogoča ljudem razlikovanje med pravičnim, dobrim in nepravičnim, zlim, nemoralnim in pokvarjenim. Zaradi inteligence obstajajo tudi večna in univerzalna pravila, ki določajo, kaj je dobro in kaj je zlo. Kar je dobro, je torej dobro, in kar je zlo, je zlo. Vedenje, usklajeno s temi pravili, bo prej ali slej bodisi nagrajeno bodisi kaznovano. Če je dobro, bo nagrajeno, če je zlo, bo kaznovano. Nobena izjema ni mogoča. Če se to ne bo zgodilo tukaj, na tem svetu, se bo pa na onem. In duša bo večno srečna, če živi na tem svetu skladno z vrednotami, oziroma bo nesrečna, če greši in ne živi skladno z najvišjimi vrednotami. Sklep, da se splača že na tem svetu živeti skladno z najvišjimi vrednotami, je tako rekoč na dlani. Kako pa je s tem v kapitalizmu?

V kapitalizmu vladajo ljudem nekateri zakoni, zaradi katerih se človeštvu ne piše dobro, kot rečeno, kar pomeni, da se morda dogajajo slabe stvari, pa tudi to, kar je zlo, pokvarjeno, gnilo in destruktivno.

Začetno vprašanje je tole: če se ljudje že dolgo učijo od vsemogočne inteligence spoznavati, kaj je dobro in kaj ni, zakaj se potem to sploh (še) dogaja? Kako je torej z zavestjo o zlu in kako je z zavestjo o dobrem v teh dneh?

Zavest o svetu je vselej del samega sveta. Je del realnega življenja. V kapitalizmu je življenje kapitalistično, zato je zavest o njem del kapitalizma. Tu leži prva težava. Kapitalistično poreklo sveta namreč ni neposredno razvidno, zato je pričakovanje, da bodo ljudje spontano zaznali, kakšen je svet v resnici, neupravičeno. Kapitalizem temelji na izkoriščanju delovne sile, zato je nepravičen. Nepravičnost ni najvišja vrednota ljudi, vendar tega ne vidimo, če zgolj odpremo oči. Potrebujemo teorijo.

Ker svet ni transparenten, njegova problematična (kapitalistična) narava skoraj nikoli ni problematizirana, saj se zelo malo ljudi ukvarja s teorijo. Razumevanje sveta zato skoraj nikoli ni razumevanje nastajanja, proizvajanja in preoblikovanja sveta. Kako dobro se potemtakem ljudje učijo od vsemogočne inteligence?

Zadeva je še veliko hujša: korporativno načrtovanje sveta oziroma proizvodnje sveta zajema tudi načrtovanje zavesti o njem. Ta zato ni spontana in neposredovana. Pravzaprav velja tole: bolj ko je spontana, bolj posredovana in netransparentna je. Takrat govorimo o čisti ideološki zavesti. Ki zagotovo ni dobra. A zadeve so še dosti slabše.

Druga težava zavesti o kapitalizmu je tale. Odpor do sistema je že vštet v samo delovanje sistema. Danes ima zato vsak človek pravico do mnenja o čemerkoli in celo pravico do kritične misli, večina ljudi pa ne ve, da je prav kritična misel všteta v samo delovanje sistema. Bolj ko ste torej kritični, bolj ga podpirate. In ker je nepravičen, objektivno podpirate nepravičnost.

Marx je zato upravičeno kritičen do kritikov: govorijo o potrebi po vrednotah in pristnih medčloveških odnosih, pravi, ne govorijo pa o tem, kako nastajajo odnosi, kako se oblikujejo, in kako nastajajo vrednote, kako jih je v kapitalizmu sploh mogoče živeti.

Revščina, v kateri živi ogromno ljudi, je zato videti kot del naravnega sistema, ljudje pa spontano mislijo, da so elite tam zato, ker je prav in dobro, da uravnavajo svet tako, kot ga uravnavajo.

Če ima Hume prav in je svet res ustvaril inteligentni kreator, potem moramo danes reči vsaj tole. Čas je, da ljudje končno spoznajo, da drvi svet v pogubo in da to ne more biti dobro. Genovesi se je namreč motil na celi črti. Katoliško razsvetljenstvo ne more doseči ničesar drugega kot zagovor in obrambo monarhije, aristokracije, obstoječega družbenega in moralnega reda, vse to pa nima nobene resne zveze z božjo previdnostjo, saj vodi v prepad, ki ga je leta 1789 zaznamovala francoska revolucija.

Danes je veliko bolj kot božja previdnost potrebna človeška previdnost. Zlasti pa je potrebno resno teoretično razmišljanje o želji, da bi vse ostalo, kot je.