Evropa je že nekaj let obljubljena dežela za številne ljudi iz Afrike in Azije. Od tam bežijo pred vojnami, nasiljem, bedo, revščino, zatiranjem. Toda Evropa gradi nove zidove in ograje in planke in se spreneveda. Prebežnike bi sprejela, a ne vseh. Sprejela bi nekatere in zavrnila morebitne teroriste in druge zlikovce, ki se skrivajo med njimi (sic!). Večino bi kar zavrnila že na startu, saj je na primer Madžarska samo za Madžare. Podobno bi lahko razmišljali tudi drugi: Slovenija je za Slovence, Nemčija za Nemce in tako dalje. Torej v zadnji instanci sploh ne bi sprejeli nikogar, saj iz Afrike na primer ne prihajajo Nemci, Slovenci, Madžari itd. Razmišljanje je nacionalistično in skrajno nevarno, poznamo pa ga tudi iz zgodovine 20. stoletja. Ne vem, zakaj ne bi uporabil besede fašistoidno. Toda Evropa se obenem še vedno postavlja z lastno razsvetljensko zgodovino, kar dodatno zapleta vse skupaj, a saj je tudi Hitler zelo rad poslušal Wagnerjeve opere, člani njegove vlade pa Beethovna. Sledi kratek izlet v zgodovino razsvetljenstva, da bi bolje razumeli sodobno fašistoidnost.   

Filozofi so od nekdaj čudni ljudje. Trdijo vse mogoče, stresajo pa tudi neumnosti. Toda enako velja za znanstvenike, teologe in za vse druge ljudi. Vedno je veljalo in vedno bo. Noben človek ne more stresati od sebe samih modrosti. Vsakič spozna šele za nazaj, kot pravi Freud, kaj vse je v resnici rekel oziroma izrekel.

In niso bili vsi razsvetljenski filozofi in drugi modreci prepričani, da je razsvetljenstvo namenjeno vsem ljudem. Rousseau je tako eden redkih, ki zatrjujejo, da je institucionalizirana neenakost delo človeških bitij, ve pa tudi, da je škodljiva, kar pomeni, da bi bilo dobro odpraviti jo v dobro vseh ljudi; vse to je povezano z vrednotami in z razumevanjem etike. Ko dokonča delo z naslovom Émile (1761), mu je jasno, da je vrednota najprej občutek. Prepričan je tudi, da je človekova vest bolj povezana s srcem kot pa z možgani.

Številni drugi so prepričani, da je religija edini vir sreče in resnične filozofije ter da ljudje čisto preveč zaupajo razumu oziroma srcu. Drobna pripomba: še pred Kantom Christian August Crusius razvije preprosto idejo, zaradi katere številnim zastane dih: etika pomeni izpolnjevanje dolžnosti, ki ne prihaja niti iz srca niti ni njen sedež v možganih. Pomeni izpolnjevanje dolžnosti, ki prihaja od boga. Kaj pa sedaj?

Isti avtor nadaljuje z razmišljanjem in mirno reče: svobodna volja ljudi mora biti strogo omejena in brzdana. Kdo jo bo torej omejeval in brzdal? Pridruži se mu Kant in reče, da ljudje za moralno delovanje uporabljajo vest in občutke, kar pomeni, da razum pri tem nima ključne vloge.

Zadeve so zapletene, kontradiktorne in polne nekonsistentnosti.

Spinozova temeljna napaka je, pravijo zlasti konservativci, da ne vidi ciljev, h katerim teži vse v naravi. Tako ne razume, da so oči narejene za gledanje in ušesa za poslušanje. In vse to ni mogoče brez kreatorja, vrhovne inteligence, ki jo ljudje od nekdaj imenujejo Bog. Ta ni le ustvaril vesolja, temveč je ljudem dal tudi moralo. Brez njega ne bi bilo morale, kar pomeni, da ljudje ne bi bili moralna bitja. In če ne bi bili moralna bitja, ne bi vedeli, kaj je prav in kaj je narobe, zato tudi revolucij ne bi bilo. Toda še vedno je vprašanje, kdo nadzoruje moralo ljudi. Jo neposredno nadzoruje sam Bog ali jo nadzorujejo njegovi zastopniki na tem svetu?

Lahko povzamem: v desetletjih pred francosko revolucijo poteka v Parizu, pa tudi drugje v Franciji in v Evropi veliko intelektualnih, filozofskih in znanstvenih razprav o naravi uma, razuma, boga in o človeški naravi. Voltaire je eden tistih avtorjev, ki zasluži posebno pozornost, saj razvija nekatere zamisli, ki so danes morda še pomembnejše kot takrat.

Spopadi so srditi in eden ključnih avtorjev, s katerim se ukvarjajo številni misleci, pa tudi zastopniki oblasti, je Spinoza. Zlasti antifilozofi mu skušajo naprtiti vse mogoče škodljive vplive, ki si jih je mogoče zamisliti. Kriv je za vse, zlasti pa je kriv za počasen zaton aristokracije, cerkvenega vpliva na družbeno življenje in za širjenje zamisli, da so za družbeno življenje veliko bolj kot Bog zaslužni sami ljudje.

Voltaire ima v taki perspektivi posebno mesto, kot rečeno, saj verjame, da mora državljan ubogati zakone, kot jih je ubogal Sokrat, pa četudi ne verjame vanje, in da kralji, princese in siceršnja aristokracija pomembno določajo, kako bodo živeli, tako kot tudi sicer glava odloča, kako deluje celotno telo, in ga nadzoruje. Filozof torej računa na aristokracijo, ne na organizirano religijo, obenem pa mu je jasno, da široke ljudske množice nikoli ne bodo mogle in hotele biti razsvetljene – ali pa so mu vse to vsaj zdi.

Potem ga skoraj kap, ko počasi odkriva, da aristokracija ravno ni navdušena nad njegovimi zamislimi, knjigami in razpravami. Položaj je skoraj smešen: filozof računa na razsvetljenstvo, upa, da bo korporativna religiozna oblast izgubila bitko za premoč oziroma oblast v občestvu, obenem pa se očitno ne zaveda, da se kralj in njegovi ministri bojijo natanko razsvetljenstva.

Problem je več kot zanimiv: družbene elite naj uživajo v razsvetljenstvu, razmišljajo naj, uživajo naj v intelektualnem delu, svobodno naj raziskujejo svet, raja naj ostaja raja, saj ni sposobna ali zmožna za razsvetljenstvo, obenem pa naj se svet spreminja na bolje in sicer brez organizirane religije. Štala.

Problem je natanko množica povezav med oblastjo in resnico oziroma vednostjo, ki jih Voltaire ne more misliti. Ker jih ne more misliti, verjame, da so filozofi ljudje, ki so brezmejno lojalni ali zvesti kroni, aristokraciji in obstoječemu družbenemu redu, oziroma bi morali biti, če slučajno niso.

Odmev takega razmišljanja slišimo danes: kapitalizem je večni družbeni red, ki ga je treba za vsako ceno ohraniti pri življenju, saj je tudi najboljši, filozofi so zato zgolj misleča bitja, ki razvijajo uporabne zamisli, ideje in koncepte za potrebe teh, ki ga zastopajo in ohranjajo pri življenju.

Tako kot pred dvema stoletjema in pol je tudi danes vse bolj v modi razmišljanje, da je harmonija sveta taka, da nič ne more biti boljše in popolnejše od reda, ki mu vlada, zanj pa skrbijo politiki in kapitalisti. Vsaj prebežniki iz Afrike in Azije v Evropo pa ne mislijo, da je svet tako zelo harmoničen. In temnopolti revni prebivalci Brazilije, ki jo čistijo pred olimpijskimi igrami, tudi nimajo lepih besed za domnevno harmonijo.

Spinoza je zato filozof, ki je nevarnejši od teroristov, kajti njegovo razmišljanje ogroža družbeno stabilnost in moralni red. Tako zatrjujejo zlasti zastopniki oblasti, ki imajo kajpak tudi veliko pod palcem.

Res je, le da moramo obenem povedati, kakšna stabilnost je to in o kakšnem moralnem redu govorimo. Voltaire in drugi razsvetljenski filozofi vsekakor potrebujejo Marxa.

Govorimo o družbeni stabilnosti, v kateri aristokracija popolnoma obvladuje življenje vseh ljudi, in o moralnem redu, ki ga z vsemi močmi uveljavlja religiozna korporacija, katere zastopniki razumejo človeka kot grešno bitje, ki ga je treba neprestano nadzorovati in mu nalagati občutke krivde, grešnosti in nepomembnosti.

In vse to ogroža Spinoza? Hvalabogu.

En sam človek lahko ogroža družbeno harmonijo in moralni red? Potem pa že ne moreta biti kaj prida stabilna in močna. Sicer pa prav zato leta 1765 do revolucije ni več tako daleč. Njena lekcija za nazaj je jasna: ljudje morda res niso vsi zainteresirani za razsvetljenstvo, znanost in filozofske ideje, kot verjame Voltaire, so pa zelo zainteresirani za revolucijo, ko napoči pravi čas.

Voltaire, Rousseau in Montesquieu, pa ne le oni, kajpak, so misleci moralnega relativizma, toda pred dvema stoletjema človek z njegovim zagovarjanjem tvega glavo. Ljubezen do bližnjega, sam temelj krščanstva, je v praksi vse bolj problematična, kajti kapitalizem očitno ne sloni na ljubezni do sočloveka, temveč na tekmovalnosti in izkoriščanju. Bolj nemoralnega temelja družbe, kot je izkoriščanje sočloveka, delavca na primer, sploh ni.

Vzporedno s poskusi, da bi ustavili razsvetljenske ideje o moči razuma in njegovih zmožnostih, skušajo uveljaviti tudi prepričanje, da so filozofi čudni ljudje, medtem pa sam družbeni red stoji na gnilih, nemoralnih temeljih. Zanimivo.

Filozofi so v drugi polovici XVIII. stoletja torej čudni ljudje, ki se jih je treba bati, ker so preveč svobodomiselni; ne vsi, kajpak, številni pač. Mnogi ljudje so tako še danes prepričani, da ni dobro preveč razmišljati. Filozofi so čudni tudi zato, ker so politični agitatorji, kar pomeni, da želijo vplivati še na druge ljudi, da bi postali čudni. Poleg tega širijo okoli sebe skepso, dvome in kritično misel, so brez morale, sovražijo Boga in so zlonamerni. Nastopajo namreč zoper družbo in zoper vse, v kar verjamejo vsakdanji, navadni ljudje.

Torej naj ostane vse natanko tako, kot je.

Vidimo, da skušajo zastopniki oblasti narediti vse, da bi nekako omejili razsvetljenstvo, nadzorovali razmišljanje ljudi, ga celo preprečevali in obenem brzdali njihovo svobodo, moralno delovanje in etiko.

Toda etika je možna le, če obenem govorimo o Dobrem in o Resnici. Konservativci imajo seveda tudi na to pripravljen odgovor, ki sicer sega daleč nazaj v obdobje razsvetljenstva: ljudje (še) niso pripravljeni na resnico.

Morda res ne, so pa pripravljeni na revolucijo, ki je neizogibna, kajti ljudje težijo k višjim, čistejšim in trajnejšim ciljem, kot so kapitalistični, če lahko parafraziran še enega razsvetljenskega filozofa, Johanna Albrechta Heinricha Reimarusa.