Odstopil je Hrvaški arbiter Vukas. Nič nenavadnega in nič posebnega, saj smo njegov odstop pričakovali že nekaj dni. Bolj zanimivo je njegovo utemeljevanje odstopa: hoteli so nam vzeti del morja … Vzeti? Saj arbitraža po definiciji ne pomeni, da so oni proti nam, in ne pomeni, da kdo komu kaj jemlje. Arbitraža pomeni nepristransko razsojanje tretjega v sporu dveh. Sodišče zato ne more in ne sme biti proti nam in za vas. Pravično mora razrešiti spor, ki ga očitno ne morejo razrešiti tisti, ki so v sporu. To nujno pomeni tudi sklepanje kompromisov in odstopanje od lastne definicije oziroma razlage tega, kar je objekt arbitraže. Kdor ni sposoben ali pripravljen odstopiti vsaj malo od lastne razlage, ne more nikoli rešiti spora, saj zgolj trmasto vztraja pri svojem in misli, da ima prav; nasprotna stran seveda lahko misli enako. Natanko zato tudi poteka arbitraža: da bo šele določila, kakšne pravice ima kdo, čigavo je morje ter kam se lahko kdo postavi in reče to je naše. Simptomatična izjava gospoda Vukasa na žalost kaže, v kako norem svetu živimo. Zares lahko govorimo o norosti, kajti očitno postaja, da celo logika ni več pomembna. Človeku, občestvu, državi ali komurkoli namreč ni mogoče nečesa odvzeti, če tistega nikoli ni imel.

Škandal, povezan z delovanjem arbitražnega sodišča, seveda odganja vlagatelje v jadranska naftna polja. Tam bi radi črpali nafto, kot da izpuščanje ogljikovega dioksida v zrak ne predstavlja nobenega problema. Kurili bi še več nafte, saj kapitalizem potrebuje dodatno energijo za proizvodnjo dobrin, kar je njegova usoda, kot je dokazal Marx. Toda branje Kapitala nam ne bo pomagalo, če ne bomo sočasno brali znakov z ulic. Tako je nekoč (1984) pisal Marshall Berman (The Signs in the Street: a Response to Perry Anderson). Danes moramo dodati: nič ne bo pomagalo, če ne bomo brali znakov vremenskih sprememb in drastično ukrepali. Tudi zato se te dni lotevam pisanja knjige o filmu Interstellar.  

Film danes nujno zanima vsakega človeka. Vsi smo namreč prebivalci spektakelskih kultur, imaginarnih svetov, zato imamo radi podobe, za katere sem in tja rečemo, da povedo več kot tisoč besed. A vse to nam ne bo pomagalo, če ne bomo enakega navdušenja kazali tudi za besede, zlasti pa za matematiko, kajti prav slednja pove še veliko več kot podobe. Človeštvo je namreč na prelomnici: če ne bomo rešili problema, ki je pred nami, to so podnebne spremembe, nimamo prihodnosti.

Tudi filozofija nujno zanima vsakega človeka. To je vedel Sokrat, vedel je tudi Kant, vedeli so vsi drugi. Dramaturgija revolucije, pravi Nietzsche, je zavezana moči uma, kar je sicer pleonazem, saj um že je moč. Hegel in Marx se zato strinjata: preteklost ne bi smela obvladovati sedanjosti, zato jo moramo postavljati pod vprašaj in o njej temeljito razmisliti. Pridružuje se jima Freud: pozitivizem življenja je danes prekletstvo, ki nas bo drago stalo. Hegel je revolucionar: samoposredovanje duha postavi nasproti zavesti, ki hoče spoznati svet v celoti. Antihumanizem je danes kljub temu tako popoln, da prihodnje generacije ljudi ne bodo imele več spomina na humanistično misel. Človek namreč ni naravna danost, ni posledica delovanja kozmičnih zakonov in ni učinek delovanja božanske volje, temveč je bitje, ki zna ustvarjati in spreminjati samega sebe prav zato, ker je umno bitje, subjekt neskončnega uma. Jedro humanistične misli leži prav tu. In ko govorim o spreminjanju ljudi, ne mislim na kozmetične popravke, za katere so pripadniki in zlasti pripadnice elit pripravljeni odšteti tudi milijon evrov.

Volja do mask, preobrazb, površin, zaslonov, iluzij in prividov je na žalost skoraj popolna. V resnici je groteskna, kajti medtem ko vse razpada in se vreme divje spreminja, zatrjujejo, da je s svetom vse v redu in da nas čaka lepša prihodnost. Najbolj subverzivne ideje se prodajajo in tiste, ki jih ni mogoče prodati, so brez vrednosti, čeprav so radikalne – ali pa prav zato. Trg določa, katera misel je dobra in katera ni; o tem ne odločajo niti filozofi niti znanstveniki. Umetnost postaja podaljšek politike, o čemer je govoril Russell Berman že pred časom, uporabna behavioristična psihologija, ki jo s pridom uporabljajo in zlorabljajo piarovci, dizajnerji javnih mnenj in spektakelskih podob, podpira lomljenje posameznikov, od katerih se pričakuje, da se ne bodo upirali, in oblikovanje javnih iluzij, da se ljudje množično vedno znova z nečim strinjajo, zato so zlomljeni posamezniki vse bolj voljni pristajati na molk, tišino in tekanje po gigantskih trgovinah, kjer je za vsakogar že pripravljeno nekaj in je to treba zgolj vzeti s polic. Nova arhitektura sveta, katere ustvarjanje narekujejo zlasti ameriške obveščevalne službe, zavezane spornemu zakonu o domovinski varnosti, je podprta z ideologijo, skozi katero je videti, da so teroristi povsod in da je vsakdo potencialni terorist. Zabavniki iz sveta športa so vse bolj podobni strojem, a saj jih tudi trenirajo za to, da jim bodo podobni. Z računalniki simulirajo oblike teles in drže, v katerih morajo njihovi lastniki vztrajati do konca. Stroji so tako vse bolj pametni in njihovo oglaševanje vzbuja občutek, da so zares pametne šele mašine, medtem ko je pamet ljudi postranskega pomena. Nazadovanje k magičnemu razmišljanju ni le muha enodnevnica, saj je podprto z mediji; Giroux navaja v knjigi z naslovom The Violence of Organized Forgetting podatek, da kar 46 % odraslih Američanov verjame v kreacionizem. Odsotnost kritične misli gre na roke zapisanemu podatku, to pa pomeni, da je kolektivna norost še bolj privlačna, saj je vse več ljudi prepričanih, da jih povezuje nekaj čarobnega in višjega. Hedonistični projekti so zato vse bolj drzni, saj je tudi prepričanje v neomejeno uživanje znotraj kapitalizma vse močnejše. Estetiziranje sveta pospešuje prenašanje družbenih konfliktov in kontradikcij samega kapitalizma v sfero kulture in v zasebni svet potrošnikov, od katerih se zato upravičeno pričakuje, da bodo pri roki tudi vsakič, ko bo treba z bilijoni evrov reševati korporacije, za katere ljubkovalno pravijo, da so prevelike, da bi padle. V tej luči je vseeno, če pade več milijonov ljudi, pomembno je le, da se banke in druge institucije obdržijo nad vodo.

Dvajseto stoletje ja zato zagotovo obdobje prevlade funkcionalistične misli, kot sta nekoč zapisala Agnes Heller in Ferenc Feher, ki je bistveno prispevala k rasti funkcionalističnih družb, v katerih živimo še sedaj.

V takih družbah se razvija in preoblikuje poseben in zelo paradoksen narcistični tip subjektivacije ljudi, ki ga avtorji preučujejo že precej let. V glavnem je to človek, ki skuša preživeti v okolju, za katerega vemo, da je vse bolj podrejeno logiki profitabilnosti, ki pa vztrajno pada. Tudi ljudje se zato vedejo preživetveno: osredotočajo se na dogajanje, kot da je to edini način, kako preživeti čas in uresničevati lastne potenciale. Zakaj je tako vedenje pričakovano?

Pričakovano je zato, ker nalaga ljudem paradoksno dolžnost, ki jo z lahkoto izpolnjujejo. To je dolžnost manipuliranja in trošenja dobrin. Narcistični ljudje morajo trošiti dobrine oziroma blago, ker je tak način vedenja preživetven zlasti za kapitalizem, ne zanje. Tega ne vedo in tudi nočejo vedeti, saj verjamejo, da je tako bolje; v tem je paradoks.

V resnici tak način vedenja niti ni preživetven, kajti kapitalizem je vselej na kratki rok. Lastniki kapitala vselej tečejo na kratke proge. Njihov interes je zgolj ta, da imajo zvečer več kot zjutraj. Naslednje jutro seveda ponovijo vajo, toda njihovo razmišljanje je nujno kratkoročno. Dolgoročno preprosto upajo, da se bodo že znašli, ali pa verjamejo, da jih bo država kratko malo dolžna reševati.

A se ne bodo znašli in nihče jih ne bo rešil, kajti človeštvo nima več veliko časa pred seboj. Ne mislim le na težave kapitalizma, ki se bodo stopnjevale, mislim zlasti na podnebne spremembe.

Kapitalizem je v bistvu neučinkovit, zato ga morajo države nenehno reševati in podpirati. Njegova neučinkovitost se kaže danes zlasti v pohlepu, kratkovidnosti vlagateljev in finančnih špekulacijah.

Vremenske spremembe pa so dolgoročne. Na kratki rok nanje sploh ne moremo vplivati. In vsak dan, ko ne storimo ničesar, smo bliže žalostnemu koncu.

Temperaturna odstopanja na Arktiki so velikanska, kar pomeni, da v povprečju presegajo štiri stopinje Celzija, dosegajo pa tudi osem stopinj. Taljenje ledu je zato hitro, kar pomeni, da bo morda že v naslednjih tednih led na Arktiki povsem izginil. Močni vetrovi proces še pospešujejo, saj potiskajo led v Atlantski ocean. Posledice bodo katastrofalne: ocean brez ledu bo vsrkal gigantske količine toplotne energije, kar bo še pospešilo vremenske spremembe. Pomembna sprememba bo zlasti abruptno uhajanje metana, ki je zelo močan toplogredni plin.

V tej luči bo spor okoli meje med Hrvaško in Slovenijo nenadoma manj pomemben kot mišji prdec.