Bolj ali manj vsi vemo, da je evro politični in strateški projekt, ki z logiko ekonomije nima kaj veliko opraviti. Potrebno je bilo lansirati skupno valuto, da bi ustvarjala vtis povezanosti, pripadnosti in soodvisnosti, skratka občutka identitete Evropejcev.

“Več Evrope” in “še več Evrope”, smo pogosto slišali s strani mnogih evrofilov; bolj redki so tisti, ki to ponavljajo še danes. In bolj in bolj ko je postajalo jasno kako arogantna, predrzna, brezobrazna, avtoreferencialna, avtoritarna in brezkompromisna zna biti politika EU, ki je sprva previdno, nato pa vse bolj agresivno prodirala ne le v sistemsko ureditev naše države, spreminjala zakonodajo, podrejala gospodarstvo in ekonomijo, ampak tudi vse bolj udirala in vplivala na naše vsakdanja življenja in delo, je končno pokazala svoj pravi surovi značaj. Sedaj, ko se je znašla v vsesplošni krizi, ki ji ni kos in zavajanje ter propaganda nista več učinkovito sredstvo krotenja ljudi, so nedemokratične institucije in njihovi natavljeni predstavniki pokazali svojo moč v vsej svoji kaotični nemoči in odsotnosti avtoritete. Federica Mogherini, visoka predstavnica za zunanjo politiko EU, Jean-Claude Juncker, predsednik Evropske komisije, Jeroen Dijsserbloem, predsednik Evroskupine, Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta...same prazne figure primerne zgolj za predstavništvo in PR, ki nas mimogrede zelo drago stane. Odločanja, kot lahko vidimo vsakič znova, ob katerikoli krizi (Ukraina-Rusija, Grčija, ISIS, Sirija,...) potekajo na drugih ravneh. Merklova tudi že brez Hollanda, IMF, ECB, ZDA... Skratka, kdo je tu nor, da ne opazi reda, ki se je paralelno vzpostavil in nam vlada?

EU ne prinaša enakopravnosti in združevanja, solidarnosti in podpore, medsebojne menjave, skupne rasti, razvoja in napredka v prid njenim državljankam in državljanom, ampak sledi anonimnim elitam in njim pripojeni logiki profita. Ste se sedaj tega zavedli tudi največji naivneži in optimisti? Ponovno se gradijo zidovi in bodeče žice, da se prepreči vstop migrantom in nihče temu kaj dosti ne nasprotuje, kaj šele da bi preprečil kot nekaj Evropi povsem nedopustnega. Še večja ironija je v tem, da to počnejo tisti, ki so se do pred kratkim nahajali kot ujetniki za ograjami.

Države so svojo monetarno suverenost prostovoljno in z veseljem žrtvovale za višje in ambicioznejše evropske cilje, ki se nam jih je obljubljalo; videli smo fatamorgano v puščavi. Kakor, da bi že sam vstop v evro avtomatično lahko pomenil zgolj in samo še rast ter napredek. Še danes se lahko sprašujemo, kje so se na poti “ti cilji” izgubili, pozabili ali zabredli? Nikoli zares niso bili mišljeni resno in realno, saj je sama struktura in sistem institucij EU bil načrtovan ter zamišljen kot ustroj, ki ne potrebuje soglasja ljudstva, ampak je lahko povsem samozadosten. Demokratičnost si torej kar prikroji po meri lastnih interesov in koristi, brez nobene potrebe po iskanju odobravanja ali soglasja ljudstva, še več, tudi z ignoranco ali sprenevedanjem, celo prisilo, drugače mislečih članic EU. Logična posledica takšne politike je nadvlada velikih in najmočnejših in prilagajanje vseh manjših, ki si ne morejo privoščiti nasprotovanj, vsaka finančno-ekonomska neposlušnost je kaznovana. V smislu grobe kršitva človekovih pravic pa tolerirana ali ignorirana kot neprioritetna v vrsti drugih gospodarskih težav, ki sedaj pestijo EU. Kajti sledimo le logiki anonimnega kapitala, brez nikakršne domovinske pravice, ampak povsod suverenost in avtonomnost, da diktira in gospodari. Evro je torej samo še ena valuta v kateri se vrednoti, bohoti in špekulira s človeškimi življenji, usodami ljudi ter njihovim delom.

To be continued, a ne več za dolgo.