Dobil sem pismo, v katerem me nekdo sprašuje, če bo Erjavec odstopil, kot je predlagal JJ. Odgovoril mu bom kar javno. Moja zamisel je preprosta: ne bo odstopil, ker sodi med ljudi, ki živijo na polno. Verjetno podobno živi tudi slovenska veleposlanica v Parizu, V. S., ki je veselo uporabljala službeno vozilo in denarno kartico za lastne potrebe, se neprimerno vedla do sodelavcev in bila pogosto odsotna z delovnega mesta brez pojasnila. In kaj se je zgodilo? Še vedno je na istem dobro plačanem delovnem mestu.

Kakšni so torej ljudje, ki živijo na polno? Ali vsi slovenski politiki in drugi pripadniki elite živijo na polno? Sodeč po njihovih izjavah, bi lahko rekli, da živijo na polno. Potem bi lahko sklepali takole. Vsekakor živijo med nami ljudje, ki živijo na polno. Podobe njihovega življenja na polno so povsod okoli nas. Vsak dan nam na stotine oglasov ponuja zamisli in predstave o njihovem življenju, prišteti pa jim moramo še fotke, filmske podobe, televizijske predstave, reportaže, intervjuje in še in še drugih prizorov, ki polnijo tudi medmrežje. Življenje na polno je, sledeč njihovim sporočilom, tudi popolno. Sklep: elite živijo na polno in popolno, kar pomeni, da se jim zlasti ne more zgoditi nič hudega. Kaj pa njihove izjave, kaj pa njihovo razlaganje sveta, v katerem živijo na polno in popolno, kako je z njihovim besedovanjem, da ne bomo pozorni zgolj na podobe, saj smo ljudje predvsem simbolna bitja, in ne zgolj imaginarna? Je problematično skoz in skoz.

Problematično je predvsem zato, ker se nenehno ponavlja. In ker se ponavlja, nam ničesar ne pove, kar je zelo logično. Pripadniki elit so namreč v glavnem ljudje brez humanistične izobrazbe, ki ne zmorejo kritične misli, ki pogosto sploh ne znajo misliti v strogem pomenu besede, ki nimajo nobene filozofske izobrazbe, ki so povsem podlegli logiki strinjanja z vsem, kar ima neoliberalni skupni imenovalec. Zlahka prepoznamo njihov besednjak, ki je poln žargona in puhlic in klišejev, kar pomeni, da nenehno govorijo o ekonomski rasti, korporacijah, tekmovalnosti, potrebi po trošenju, borzah, razpoloženju na njih, signalih, ki jih moramo tja pošiljati, dodani vrednosti, preveliki ceni delovne sile, zmanjševanju stroškov, zategovanju pasov …

Pripadniki elite, ki sicer živijo na polno, so zato slabi in dolgočasni govorci, ne obvladajo retorike, ne znajo argumentirati, ne razumejo filozofskega načina razmišljanja, ne spoznajo se na znanost in na njeno rigoroznost pri razmišljanju. V glavnem torej ne razumejo ničesar, imajo pa žal privilegij, da nenehno govorijo ljudem, kakšna je realnost in kaj je treba narediti, da bo še boljša.

Saj tudi bo – zanje. Le da o tem simptomatično ne rečejo ne črne ne bele.

Razlaganje sveta, ki ga premorejo pripadniki elit, je problematično tudi zato, ker ne odpira nobene nove perspektive. Razen klišejev o lučki na koncu tunela in zaklinjanja boljših časov od njih ne izvemo dobesedno ničesar.

A namesto da bi se jih znebili, jih številni ljudje podpirajo ali pa so do njih brezbrižni, kar je enako slabo in neproduktivno. Poslušajo njihova sporočila, zgodbe in pripovedi, ki so votle, prazne in polne neumnosti, vendar ne storijo skoraj ničesar, če odštejemo nekaj pobud predvsem mladih ljudi, ki očitno niso zadovoljni z njimi, svoje nezadovoljstvo pa tudi jasno artikulirajo in izražajo. 

Sporočila pripadnikov elit so kajpak sestavljena tako, da tvorijo zgodbe. Pomembne so namreč šele zgodbe; to vedo, ker so jih piarovci in drugi oblikovalci mnenj poučili, da je tako. Pomembnejše so od dejstev, podatkov ali informacij. Elite jih zato hočejo, navadni ljudje pa žal tudi. Od nekdaj je tako. Aristotel je o tem pisal pred dvema tisočletjema in še nekaj, ko je razmišljal o naravi mitov in mitologij, o politiki, retoriki, poetiki in vsem drugem.

Danes so pomembne tudi podobe sreče, veselja, dinamičnega življenja mladih ljudi, in ne le elit, ki so vsi po vrsti fit. Toda v resnici moramo te podobe pojasniti, kajti brez pojasnjevanja ostajamo zgolj imaginarni, od podob in oglasov odvisni porabniki, potrošniki podob in zgodb, ki nam ne povedo ničesar drugega kot to, kar ves čas že vemo, saj smo del iste kulture kot je ta, znotraj katere nastajajo.

Pojasnjevanje, razlaganje, interpretiranje pomeni dekonstrukcijo tega, kar je pred nami, kar je sedanjost. Sedanjost namreč nikoli ni zgolj tole, temveč je scena, je prizorišče, je nekaj, kar lahko razvijemo, odvijemo, razmotamo, odmotamo, razgrnemo, razprostremo, razširimo, odpremo, razkrijemo, prinesemo, pojasnimo zaradi njene polnosti, obilice, zaradi njenega bogastva, zaradi njene nasičenosti.

Preprosta sedanjost je vselej nasičena, je preobilna, zato nujno terja pojasnjevanje ali to, kar imenuje Freud analiza.

Spontana vsakdanja zavest je na žalost močno prepričana, da je pogled na svet objektiven in nepopačen. Prav zaradi tega se zanaša na fotoaparate in kamere. Ljudje pogosto trdijo, da oči in naprave objektivno zaznavajo ter odslikavajo objektivno realnost, ki je tam zunaj. Pozabljajo pa, da je za vsakim očesom, za vsako kamero in za vsakim fotoaparatom človek, ki hoče vplivati na to, kar bo videl oziroma posnel, za njim pa je še nekdo.

Snemalec aktivno želi vplivati na svoje delo, zato pazljivo izbira scene, prizorišča, kadre. Za njim ali nad njim je njegov nadjaz, je konkretna oseba, je urednik, režiser ali druga oseba, ki posredno ali neposredno vpliva na njegovo željo. Freud nas je že davno tega poučil, da nikakor ne bi smeli biti preveč prepričani, da smo gospodarji v svoji hiši in da je naša želja naravna, neomadeževana in sveža kot jutranja rosa, da torej vsakič, ko odpremo oči, vidimo svet tak, kakršen zares je.

Navidezna aktivnost ljudi je vselej naddoločena s pasivnostjo, ki pomeni podrejenost tega, ki je aktiven, od instance, ki od njega terja podrejenost in aktivnost. Zadeva nikakor ni preprosta.

V svetu umetnosti poznamo izraz pošten umetnik. To je človek, ki skuša biti pri svojem delu odkrit, odkritosrčen, nepokvarjen, pravi, pristen, neomadeževan, nedolžen. Poudarek je na tem, da skuša biti, saj ni nobenega jamstva, da tudi je.

A nemara je pomembno šele tole. Umetnik lahko za nazaj spoznava in demistificira lastno vlogo, simbolni mandat, za katerega se je odločil. To naredi tako, da spoznava, kako se je naučil vloge, ki jo ima, kako se je učil biti za občinstvo, za druge ljudi, za katere ustvarja, saj nikoli ne ustvarja zase.

Svoj način razmišljanja o sebi in svetu, v katerem deluje, ponuja drugim ljudem. Ti se tako lahko naučijo kritično misliti o svetu in svojih identitetah.

Kritično razmišljanje je izjemno pomembno na vseh ravneh vsakdanjega življenja. Naj za konec na kratko pojasnim, kaj to pomeni.

Ljudje večkrat rečejo, da bodo odpustili, pozabili pa ne. Njihove izjave se največkrat nanašajo na kake strašne, travmatične dogodke, kakršen je na primer Auschwitz. Odpustiti seveda ni lahko, pozabiti pa tudi ne, kajti Freud je dokazal, da se zadeve, ki jih skušamo odriniti in pozabiti, navadno vztrajno vračajo v zavest in motijo naše delovanje. Obstaja pa alternativa: soočenje s tem, kar je travmatično. Ne pozabljanje torej, temveč soočenje. Freud je bil jasen: ljudi v vsakdanjem delovanju najbolj ovira zanikanje tega, kar se jim dogaja. Njihovo delovanje bi bilo bistveno bolj kreativno, če bi se soočali, namesto da skušajo zanikati. Če jim ne uspe, se kopičijo zamere, nezadovoljstvo, nerazpoloženje, slaba volja, nevolja, negodovanje, čemernost, razburjenje, razburjenost, prikrita jeza, maščevalnost, mržnja, sovraštvo. Vsega tega je med ljudmi zelo veliko, elite in drugi ljudje, ki domnevno živijo na polno, pa s svojim življenjem in besedovanjem zgolj prispevajo h kopičenju iluzij, ki vse bolj naddoločajo življenja vseh ljudi in jih vzdržujejo v njihovi podrejenosti. Kako dolgo še?