In potem se po telefonu pogovarjata, kot da sta sama na svetu in kot da nista videla enega filma o Jamesu Bondu, kramljata in kramljata o zadevah, o katerih preprosto ne bi smela, in se obnašata, kot da prav onadva odločata o usodi države. A ko so ju nastavljali na svoji mesti, sta bila največja, najboljša, najbolj zaželena, najbolj kakovostna, najbolj pametna, najbolj izkušena in najdražja strokovnjaka, kakršnih je malo na tem svetu. Škandal pa gospod Erjavec mirno komentira takole: to je neumnost in del predvolilne kampanje pri naših južnih sosedih, ki so zelo živčni. Res je zunaj zelo vroče, toda ... Kaj na to poreče Nietzschejev osel?

Ni se motil le Nietzsche: klinične raziskave potrjujejo spoznanje, da se ljudje v vsakdanjem življenju vse prepogosto z nekom strinjajo tudi takrat, ko se ne bi bilo treba, in so prevečkrat tiho, čeprav si ne želijo biti. Z Lacanom lahko rečem, da se odpovedujejo svoji nezavedni želji in so zato vse bolj depresivni – in krivi. Morali bi več razmišljati in več govoriti, ker so simbolna bitja in je razsvetljenstvo njihova usoda, pa če se strinjajo ali ne. Če bi postali razsvetljeni, bi se s tem spoznanjem nujno strinjali, saj bi razumeli, kaj pomeni, da so simbolna bitja, in jasno bi jim bilo, kakšno dolžnost imajo na tem svetu. Doumeli bi tudi, da je dolžnost nad njimi in da so sami njeni podložniki ali subjekti, zato ne bi več hoteli biti egocentrični ali narcistični, prestrašeni ali tesnobni. Postali bi pogumni. Lacan se ni motil: depresija ni bolezen, ki jo zdravijo z antidepresivi, temveč pomeni moralno strahopetnost in odsotnost poguma.

Ob novih in novih poročilih o gozdnih požarih, ki divjajo po Grčiji, Italiji, Španiji, v Kanadi, na Korčuli, na polotoku Pelješac in drugod po svetu, ob novih podatkih, kako veliko metana se sprošča v ozračje, se znova in znova zastavlja tudi vprašanje o naravi kapitalizma in seveda obveznega elitističnega napovedovanja lepših časov za vse. Spraševanje ni le epistemološko, temveč je tudi etično. Večina ljudi namreč ne razume prave narave in samega bistva kapitalizma; med njimi so tudi fiziki, ki bi prvi morali govoriti o podnebnih spremembah, a se na televiziji samo smehljajo in stresajo bebave šale na račun vremena in vremensko občutljivih ljudi, kot jih imenujejo.

Da bi razumeli kapitalizem, je treba prebrati kako knjigo. Danes že klasično delo o kapitalizmu in shizofreniji, ki sta ga spisala Deleuze in Guattari, nam je v pomoč. Avtorja v knjigi dokažeta, da je kapitalizem nenavadna, izjemna mašina, ki nas potrebuje le kot sestavne dele.

Za vsako drugo mašino na tem svetu velja, da se prej ali slej pokvari, kar pomeni, da jo moramo zamenjati. Za kapitalizem to preprosto ne velja.

Kapitalizem je odprta mašina in se obnaša kot inteligentno živo bitje. Naključne dogodke, podatke, dejstva, informacije, spoznanja in vse drugo integrira vase in sproti spreminja algoritme, po katerih deluje. Je disfunkcionalen in nor, pa vendar ves čas teče kot namazan stroj in se nikoli ne zdravi, če odštejemo ropanje ljudi, da ima dovolj denarja. Zavezan je notranjim kontradikcijam, nekonsistentnostim in razcepom, vendar se zdi, kot da so vse to gorivo, zaradi katerega deluje še bolje. Lastne krize spreminja v bogate vire, iz katerih se napaja, spreminja aksiome, po katerih deluje, prilagaja pravila okoliščinam, ruši, kar ustvari, da lahko ustvarja novo.

V orisani perspektivi je kapitalizem preprosto neuničljiv, zato marsikdo spontano verjame, da je večen.

Pa vendar ni.

Kapitalizem ni večen, ker se mora ves čas dogajati tudi tole, saj brez ljudi ne more delovati.

Ljudje se morajo spreminjati v molčeče in kvečjemu z mnenji opremljene podložnike, ki molče prenašajo rasizem, nasilje, iracionalnosti, neodgovorno delovanje mašine in noro vedenje pripadnikov elit. Postajati morajo hiper individualistični narcisi, ki jih skoraj avtistično ne zanimajo drugi ljudje. Pripovedovati si morajo zgodbe, s katerimi promovirajo konformizem, politično pasivnost in kvietizem. Vse to morajo početi in tudi ubogljivo počnejo.

Prav gotovo ni naključje, da Henry Giroux v knjigi, ki jo preučujem te dni (The Violence of Organized Forgetting), navaja tale podatek: 46 % Američanov verjame v kreacionizem ter aktivno zavrača znanstvena spoznanja in znanstveni način razmišljanja. Zanikanje podnebnih sprememb je tako le kamenček v veliko večjem mozaiku neumnosti, zaplankanosti, brezbrižnosti, hedonizma, ekscesov in spektaklov.

Prav zato ni nenavadno reči, da je tudi zgodovina katoliške korporacije, ki ni neodvisna od kapitalizma, neposredno prepletena z zgodovino človekovih odnosov do resnice. Zapisano nam odpira polje, v katerem se srečujemo z zgodovino filozofske misli vsaj od Pascala do Badiouja.

Pa vendar ni težko odkriti, da je človekov odnos do resnice vsakokrat zavezan sorazmerno preprosti odločitvi, ki jo mora sprejeti vsak učenec, dijak ali študent: plavati s tokom ali plavati proti njemu.

Kaj pomeni plavati proti toku? Pomeni biti kreativen v strogem pomenu besede, pomeni biti nomad, kot bi rekel Deleuze. Kreativnost je način človekovega delovanja, s pomočjo katerega nastaja v družbenem polju nekaj novega, nekaj, kar je morda na prvi pogled staro prepričanje, vendar ima vselej povsem novo obliko.

Nastaja nov problem, na katerega se ljudje navadno množično odzovejo z zavračanjem in s paniko.

Generična zvestoba pa je koncept, ki je zelo uporaben in koristen, saj pomeni, da se človeška bitja ne zadovoljijo s tem, kar je zapisano na začetku tega prispevka. Torej hočejo misliti in govoriti – ter ustvarjati probleme. Razmišljajoči človek je vselej problem, a ne tak kot onadva, ki sta s telefonskim kramljanjem povzročila mednarodni škandal.      

Ko ljudje mislijo v strogem pomenu besede, osupli spoznavajo, da navidez abstraktni filozofski koncepti nenadoma niso abstraktni in zblojeni, temveč so zelo uporabni, koristni in učinkoviti. Na primer: odpiranje odprtosti in posledično obračanje k drugemu človeku, o čemer je vse življenje pisal Levinas.

Obračanje k drugemu človeškemu bitju spreminja vsakega človeka na bolje. Med drugim tudi takole: če je kapitalizem zmožen nenehnega prilagajanja in spreminjanja, da bi ohranjal stopnje profitabilnosti, je človek, odprt do drugega človeka in prek njega neskončnosti, bolj umirjen, trezen, premišljen in sočuten, čeprav ga imajo drugi za problematičnega.

Potem razume, o čem je razmišljal Foucault, ko je pisal o osvobajanju človeškega bitja, ki prav zaradi svobode ni več tiho, ni več del molčeče množice, ni več brezbrižno do resnice, za katero ve, da ne spada v red moči oziroma oblasti in da je neposredno prepletena prav z njegovo svobodo. Ko se osvobaja, razume, da razmišljanje ne more biti naddoločeno s korporativnimi ideali revščine, pokornosti, preprostosti in zavezanosti molitvam.

Nietzschejev osel se vedno znova strinja, molči in prikimava. Boji se vsakogar in vseh. Kdor se osvobaja, se ne boji (več). Ne boji se nikogar, zlasti pa se ne boji misliti in govoriti. Tak človek ni nikoli depresiven.

Subjekt je sicer podložnik, vendar ni osel. Nad seboj ima dolžnost, vendar ga ta osvobaja. Je svoboden, a prav zaradi tega rade volje izpolnjuje dolžnost. Ni sam na tem svetu in tega dejstva se zaveda. Prav zato se obrača k drugemu človeškemu bitju in prek njega k neskončnosti. Dviguje se nad samega sebe in odkriva razsežnosti sveta, o katerih se mu pred tem ni niti sanjalo. Časa, ki ga ima na voljo, ne zapravlja, kot ga je nekoč, temveč smelo načrtuje prihodnost.

Zlasti pa razmišlja in javno pove, kaj razmišlja, kako razmišlja in do kakšnih sklepov prihaja.