Pravkar sem prestal enotedensko sobivanje s skupino tabornikov v istem kempu. Hitro so izničili moje predstave o tabornikih: da gre za učenje veščin preživetja v naravi in sodelovanja, ki je za takšno preživetje nujno. Vse skupaj je bilo bolj podobno temu, kar sem nekaj let nazaj popisal v kolumni o angleških šolah. Tri vzgojiteljice (s taborniško, ne pa nujno tudi vzgojiteljsko izobrazbo in izkušnjami) so se drle od jutra do večera, da so bili otroci ob njih tako rekoč neslišni. Lovili so rake, si pripovedovali vice, imeli ustvarjalne delavnice, se kopali, enkrat pa so umili vsak svojo majico, ki so jih nosili vseh pet dni … Nisem opazil, da bi jih kdo učil kakršnihkoli taborniških veščin. Še s prižiganjem ognja so imeli vsak večer težave.

Čez vedenje otrok sicer nisem imel pripomb vse do predzadnjega večera, ko je bil na sporedu taborniški krst. Sodeč po tem, kar sem videl na krstu, pa bi jim z lahkoto pripisal redno mazanje vrstnikov z zobno kremo med spanjem, skrivanje njihovih oblačil in dragocenih predmetov, poniževanje tistih, ki pogrešajo starše, draženje tistih, ki so drugačni, in podobno.

In kako je izgledal krst? Tako, da so trije starejši taborniki, našemljeni v inkvizicijski zbor, več kot eno uro trpinčili tri pripravnike. Za ogrevanje so morali nekajkrat sesti in vstati na ukaz, nato pa odgovarjati na neodgovorljiva ali pretežka vprašanja ter reševati bebaste in težke naloge. Eden je moral npr. prinesti travo z dna jezera, drugi pa poiskati živo žabo. To mu je celo uspelo. Prinesel jo je držeč za sprednjo taco, potem pa so si jo 'inkvizitorji' podajali, vreščali, se smejali in jo nazadnje odvrgli v travo.

Karkoli so pripravniki rekli ali naredili, so od 'inkvizitorja' dobili poljubno število udarcev s šibo po izbočeni riti; po enkrat celo z vso silo (teniški udarec, ha ha). Eden se je od stiske polulal v hlače. Dovolili so mu iti na stranišče, nato pa so nadaljevali z obredom in ga vsake toliko spomnili, da je poscanček. Kljub temu, da so ga ob podelitvi taborniškega imena potrepljali po rami kot »pravega deda«, med vožnjo z busom domov ob njem ni sedel nihče ….

Vzgojiteljice so se vsemu temu zgolj smejale. So si pa inkvizitorji privoščili tudi zabavo na njihov račun. Medtem ko so pripravniki izpolnjevali naloge ali počivali, so imeli namreč povezovalni program. Ena od točk je bila preizkušanje telesnih sposobnosti vzgojiteljic. Predpisali so jim to, kar so one ves čas predpisovale njim: sklece, počepe in visoke poskoke. Ena se je opravičila, da ima zanič kolena, drugi dve pa sta vse troje opravili pod merili, ki sta jih sami zahtevali od otrok. Najbolj sta pogrnili na sklecah – z muko sta jih naredili pet, pa še te na kolenih. Vzorno, ni kaj! …

Druga točka povezovalnega programa je bila taborniška poroka. Našli so dva golobčka, ki so ju zalotili, da sta si všeč, in ju poročili. Potem je morala ona odgovarjati na neodgovorljiva vprašanja, on pa je bil za njene nepravilne odgovore tepen. Morala sta plesati, se držati za roke, objemati in vsake toliko drug drugega poljubiti na lice. Ves čas obreda sta bila na prizorišču. Ne, nista kazala navdušenja in drug z drugim nista spregovorila niti besede … Res prijetno kronanje petošolske ljubezni … Zasebnost je po taborniških merilih zgolj za slabiče …

Kot so mi povedale priče, so bili pripravniki leto prej namesto udarcev deležni požirkov neke neužitne brozge. Kaj je bilo še prej in kako potekajo tovrstni obredi v drugih taborniških in skavtskih odredih, raje ne razmišljam. Čudi me le, da se še ni našel starš, ki bi podivjal. Očitno svoje otroke k tabornikom pošiljajo izključno starši, ki hočejo, da dajo skozi tovrstno 'kaljenje', ali takšni, ki jim kasneje ne verjamejo in njihove občutke omalovažujejo.

Ne, bivanje pri tabornikih ni prijetno, razen v redkih trenutkih, ko v bližini ni vzgojiteljev in vrstnikov, s katerimi se ne razumeš. Kuriti, postavljati šotore in zavezovati vozle pa se lahko otrok nauči tudi sam ali v prijetnejši družbi. Zakaj ne npr. v družbi staršev?