»Kaj je meni do tebe?«

   Te besede so položene v usta nikoli živečemu, vendar največkrat omenjenemu. Spričo tolikokratnega omenjanja se je moral ta nikoli živeči tip kar 2x roditi, najbrž zato, da bi tolikokratno omenjanje držalo vsaj na lepe oči, če mu že ni ratalo tudi živeti. Spočetka izrečeno naj bi izrekel svoji rodni materi, ki očitno ni bila od muh, saj je rodila govorečega, ne pa tudi živečega.

   Ježešmarička! – a?

   Ježešmarička se rima na Pika Nogavička, ki, kot je znano, tudi ni bila od muh. Med drugim je razložila, kako se ugrizniti v svoj nos.

   Oooo! – kako prisrčno se nasmejimo domislicam te punce. Ker je za otroke. Kaj oni vedo. Tisto zgoraj je pa za odrasle, ki za prmejduš vedo, kakšne stvari so in kakšnih ni, torej mora biti čisto zares. Za sveto zares.

   In tak, ki bo na domislico Pike privlekel na dan traparijo z zobno protezo, tak ne le, da ni prebral knjige o njej, tak je po vprašanju bistrca in domišljije do kraja uborna kreatura, ki je donirala svoje možgane religiji in njeni podaljšani roki – psihologiji.

   In še ta uborna mentalna kreatura bo začuda na en dva tri prikimala misli, da so spremembe edina stalnica, čeprav v praksi iz dneva v dan ponavlja eno te isto, trdno verujoč, da se bo kaj spremenilo. Enako kot bo takoj prikimala tisti vsakdanji, de brez vode ni življenja, dasi se ji še sanja ne, zakaj. In še nečemu bo ta kreatura odobravajoče prikimala. Namreč celemu nizu Murphyjevih misli, ki v eni pravi, da sta psihologija in ekonomija nesmisel. Vendar kaže možakarju na tej točki nujno ugovarjati. Psihologija in ekonomija sta še kako velik smisel – in to v smislu natega ljudi. O ekonomiji kot nategu sploh ne kaže izgubljati kaj več kot pripombo, da že bežen pogled in nekaj malega zdrave pameti donebesno kričita o prevari. Psihologija pa dlje kot predrenesančna fizika sploh še ni dospela. Poleg tega psihologi širijo zanimanje za panogo in predvsem zase z manipulantskim poveličevanjem izjemnosti slehernega posameznika malone do božanskosti. Po tem vprašanju so v najožjem svaštvu z duhovniki in duhovnimi učitelji. In ni je stvari vrednejše posmeha, ni je klavrnejše komedije kot zmanipulirano prepričanje, da je slehernik izjemen samo zato, ker se je točno temu in temu paglavcu uspelo zariniti v jajčece, ker pač edini poseduje tak in tak prstni odtis, takšno in takšno šarenico in kaj je še teh fizioloških posebnosti.

   Kakšna napihnjenost do narave, do življenja! Pa – napihnjena puhoglavost! – najdi mi eno samo travico, ki bi bila povsem enaka drugi!

   In tak naplahtani puhoglavec bi rad bil merilo – še več! – se ima za merilo vsega. Spreminjal bi, vodil bi svet. Celo to…, ah, kaj! – tudi to.

   Za crknit – pa ne od smeha…, ali pač.

   Jasno! – saj vsa ta puhoglavost živi tudi v zmanipuliranem samozadovoljno-lenem prepričanju, da ima vsak pravico do lastnega mnenja, pri čemer ji ne kapne niti toliko, da si moraš to pravico pritruditi. Pritrudiš si jo pa lahko samo z odgovornim ravnanjem, samodisciplino in ustvarjanjem, kar nekam odstopa od priljubljenega nazora, da te nihče ne more tako malo plačati, kot moreš ti malo napraviti.

    V eni točki pa Murphyju ne kaže ugovarjati. Ko pravi: »Z dovolj podatki lahko s statističnimi metodami dokažeš praktično vse.«

   Aha! – po drugi strani bo omenjena mentalna kreatura koj navrgla, da je statistika ena najbolj lažnivih ved. Dasi še veda ni, ne more biti. Ker je čisto navadna usrana špekulacija, kakor je to z večino rečmi, ki jim pravimo veda – kar sploh ne čudi pri vseh teh silnih doktorjih-profesorjih vseh vrst, samih nespornih tribunalov in samovšečnih avtoritet in le papirnatem izobraženstvu kot njihovem izdelku.   

   Skratka, brez razmisleka se pritrdi nečemu, v isti sapi pa se brez razmisleka zavrne točno tisto (celo podkrepitev tega), čemur se je sprva tako veselo pritrdilo.

   V tem smislu bi izzvenela naslednja: »Strašansko rad imam paradižnik, v bistvu pa ne.«

   Točno tako večina tudi živi. Uvodoma zapisano: »Kaj je meni do tebe?« je še ena v neskončnem nizu idej, ki jo sicer vsak na vsa usta zanika, vendar jo živi, še kako dosledno, do kraja dosledno jo živi.

   Naslednja stopnja je lahko le: »Kaj je meni do kogarkoli.«

   Finalna stopnja se potemtakem glasi samo še matematično hladno: »Kaj je komurkoli do kogarkoli.«

   Najpreprostejši sklep: Zato tudi ne more priti do harmoničnega občevanja z drugimi, zato človek tudi ne vidi ene same skupne naloge z drugimi in zato tudi ne more doumeti, da je sam brez vsakršne vrednosti, če zaradi svoje naplahtane božanske izjemnosti zavrača celoto.

   Na poprej rečeno bodo duhovniki po svoji velikodušni maniri kajpak sklenili roke, češ sveta preproščina, duhovni učitelji ti bodo pokroviteljsko ponudili kaj svojega čtiva ali te povabili na kakšno delavnico, psihologi pa te bodo z intelektualnim zanimanjem umestili v seznam potencialnih strank.

   Ne eni ne drugi in tudi tretji ne se pač ne zavedajo, da so tudi sami v istem zosu – so samo izdelek in ujetniki ustoličenih in po večini sprevrženih ali prirejenih znanstvenih dogem ter sholastičnega izobraževalnega sistema in ustanov.

   Predvsem pa so prezrli nekaj najbolj poštenega, namreč Levera, ki pravi: »Vse, kar je človek, je vredno posmeha. Tudi truplo.«

   Najprej bo torej treba človeku zmanjšati vrednost in z gnušenjem izliti v kanalizacijo pojma sveto in božansko. Da v odnosu do narave slehernik to začuti, dojame in prične živeti; da to postane najpomembneše zavestno gonilo njegove biti. Šele potem se lahko sploh pričnemo pogovarjati tudi o njegovem vrednostnem napredku.

   Ne le nasprotna, tudi vsaka druga smer je samo nadaljevanje agonije nazadovanja – še kar naprej le kri in zlato.