- kljub gospodarski rasti se povečuje družbena neenakost in z njo revščina ter lakota;

- z gospodarsko rastjo se zaostruje okoljska kriza;

- svetovna proizvodnja ključnih dobrin že zdaj zadostuje za osnovne potrebe vseh ljudi na planetu;

- denarni oziroma finančni sistem že dolgo ni več v “službi” gospodarstva in prebivalstva, temveč je postal sredstvo bogatenja in (politične) moči.

Vse kar smo zapisali so dejstva. Dejstva so nekaj, “kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo”. (SSKJ) Gospodarska rast torej povzroča vedno večje obremenitve okolja, hkrati pa več dodatnih dobrin ne rešuje obsežne revščine in lakote v svetu. Gospodarska rast ni pot v prihodnost.

Tisto, kar zares potrebujemo, je pravičnejša porazdelitev globalnih dobrin, ki jih je ta hip dovolj za slehernega Zemljana. Tako se obremenitve okolja ne bodo povečevale, zmanjšale pa se bodo družbene napetosti, ki večinoma izhajajo iz velikanske neenakosti v vseh državah sveta.

Ideja medsebojne delitve globalnih virov (Share The World's Resources) oziroma dobrin je že dolgo prisotna in predstavlja resno, če že ne kar edino alternativo današnjemu ekonomskemu sistemu sebičnosti in tekmovanja (konkurenčnosti), v katerem jo najšibkejši vedno najslabše odnese - pa naj gre za posameznike ali države.

Medsebojna delitev ni nekaj zapletenega in eksotičnega. Gre za preprost dogovor med državami, da svoje presežke dobrin namenijo posebnemu skladu, ki bo na mednarodni ravni koordiniral njihovo prerazporeditev na območja, kjer jih primanjkuje. S tem ne bi nihče ničesar izgubil, saj gre za presežne dobrine, ki večinoma končajo na odpadu ali propadejo v velikanskih skladiščih. Mnogi, ki jim primanjkuje tudi najnujnejših dobrin, pa bi z medsebojno delitvijo dobili veliko. Kaj milijonom ljudi, ki so kronično lačni, teh je na svetu še vedno preko 800 milijonov, pomeni hrana, ki neuporabljena leži v velikih skladiščih bogatih držav? Odgovor je seveda preprost: pomeni jim življenje.

Z globalnim mehanizmom medsebojne delitve delitve dobrin bi države ponovno prevzele nadzor nad pretokom globalnih virov, ki ga imajo danes v rokah finančne elite. Finančni sistem danes s pomočjo dolgov obvladuje globalne dobrine in jih usmerja v skladu z lastnimi interesi, ne pa interesi držav in njihovega prebivalstva.

Ne gre za to, da bi vsi imeli enako in živeli enako. Vendar si niti en človek na planetu ne zasluži umreti od lakote. To preprosto ni človeško. Tudi ni človeško živeti v slumih, kjer ni ne sanitarij, ne pitne vode in še marsičesa drugega ne.

Človeško pa je, da si med seboj delimo dobrine in s tem preprečimo nepotrebne smrti ter uničenje globalnega okolja. Medsebojna delitev je prihodnost.