Odziv na kolumno Antona Komata "V imenu očeta" (Slamnik, št. 6, junij 2015) in ugovor vsem, ki še vedno zagovarjajo telesno kaznovanje otrok.

Anton Komat v svoji kolumni zapiše kar nekaj trditev, ki so po mojem mnenju skrajno problematične. Eno ključnih sporočil njegovega pisanja je, da je vzgoja brez kazni (pri čemer jasno pove, da ima v mislih tudi fizično kaznovanje otrok), najboljša pot h katastrofi (saj so njen »proizvod« sebičneži, psihopati, ljudje brez morale, vesti in sočutja). Avtorjev namen je nastopati kot moralist in družbeni kritik, saj svoja opažanja (ki naj bi bila utemeljena tudi na psihologiji – pisec se sklicuje na psihološke teorije C. G. Junga) usmeri proti aktualnemu družbenemu sistemu, katerega glavni simptom se sledeč njegovim besedam kaže v »bedastem potrošniku«, ki mu gre zgolj še užitek, hkrati pa je z njim tudi mogoče po mili volji manipulirati (Komat v »duhovni patologiji«, ki ji zapada sodobni potrošnik, vidi tudi pogoje za nastanek totalitarnih družb in ideologij kot sta nacizem in stalinizem), obenem pa predlaga, kako naj bi ravnali (zlasti v odnosu do otrok, saj se tam »vse začne« - tudi problem neponotranjenih vrednot, iz katerega naj bi izhajali vsi najbolj pereči družbeni problemi).

Avtor v svojem grmenju zoper izprijeno oz. patologije polno družbo sicer spregleda nekaj psiholoških in socioloških dejstev, saj se zdi, da se mu predvsem mudi narediti zaključek, v katerem poučuje sodobne vzgojitelje, kako naj postopajo, če imajo svoje otroke radi in jim želijo dobro. Pisanje, ki naj bi bilo kritična refleksija družbe (bistvena sestavina vsake takšne refleksije je sicer analiza simptomov, ki jih le-ta odkriva v družbenih prostorih), kaj kmalu samo postane simptom, ki ga avtor ponuja kot resnico, za katero sploh ni treba več ponuditi nobenega argumenta, saj naj bi bila razvidna sama po sebi.

Če je torej predmet debate vzgoja s kaznijo (tudi fizično) ali brez nje, potem si za začetek zastavimo vprašanje, ali je kaznovanje res tisti temeljni mehanizem, s katerim se človeka spravi na prava pota, da torej nekdo odraste v zrelo, pravično in odgovorno osebo. Kazen naj bi bila v vzgoji nujna, saj bodo le tako otroci postali zrele osebe, zmožne sočutja in imune proti boleznim sodobnega časa.

Povejmo naravnost. Komatovo pisanje je predvsem brez kakršnekoli psihološke osnove (čeprav pisec vseskozi podaja ocene in ugotovitve glede človekove duševnosti). Najprej: kako naj bi kazen pri kaznovanem vzbujala spoštovanje? Kazen namreč najprej vzpostavi neko razmerje med kaznovalcem in kaznovanim, ki nima kakšne neposredne zveze s spoštovanjem. Najprej gre za razmerje moči: kdor kaznuje, vrši moč nad kaznovanim. Pri otrocih ima kazen še neko povsem drugo sporočilo, kot ga ima lahko pri odraslem. Kazen otroku najprej sporoča, da je odraslemu dovoljeno nekaj, česar njemu ni. Npr. uporaba sile nad njegovim telesom. Kazen ima učinek zastraševanja in obenem ponižanja – otrok v odnosu do odraslega (pa tudi v odnosu do sebe in sveta) pogosto izkuša nemoč in negotovost (tudi ko otroci »preizkušajo meje«, kot se reče, tega ne delajo zato, ker bi bili zlobni ali »žleht«, kot jim to odrasli zmotno pripisujejo, ampak poskušajo predvsem ugotoviti, kakšen je svet, v katerem so se znašli, kako ta deluje in kakšno je njihovo lastno mesto v njem). Ko se otroka kaznuje (ker je »trmast« -- na primer v supermarketu) in se njegov odpor zlomi s silo, se kaj lahko zgodi še nekaj drugega. Občutki, ki se porajajo v otroku in ki jih ta niti ne obvladuje niti ne razume, bodo spričo ravnanja odraslega pri njem postali izvor razočaranja nad sabo, slabe samopodobe in potenciranega občutka nemoči. Otrok bo odraslemu njegovo dejanje zameril, obenem pa mu ne bo mogel vrniti milo za drago, saj je odrasli nujno doživet kot premočan – to bo morda storil kdaj kasneje, npr. kot mladostnik, ko bo (potem ko je vrsto let v družini doživljal ponižanje v obliki fizičnega in psihičnega kaznovanja) morda še sam postal nasilen – v odnosu do drugih ali do sebe (je naključje, da mladostniki, ki so pripadniki nasilnih tolp, ali pa se zadevajo z alkoholom in drogami pogosto izhajajo ravno iz družin, v katerih je vzgoja temeljila na kaznovanju?).

Telesno kazen otrok nujno doživlja kot nasilje – Komatovo razlikovanje med nasiljem in fizičnim kaznovanjem kot vzgojnim dejanjem je za lase privlečeno in psihološko povsem neosnovano: predpostavlja, da je otrok zmožen nekega »razumskega« uvida v smislu »res da me boli, ampak je pa za moje dobro«. Ali s tem otrokom ne pripišemo neke zmožnosti, ki je še odrasli nimamo? Predstavljajmo si, da nas neka avtoriteta kaznuje za prestopek, ki ga sami sploh ne dojemamo kot takšnega (v takem položaju je namreč majhen otrok – tudi ko kriči v supermarketu: zase verjame, da deluje z najboljšimi nameni). Bomo tej avtoriteti res hvaležni, da nas je kaznovala in jo bomo spoštovali ali celo ljubili, ali pa bo verjetna spontana reakcija odpor in jeza ali ogorčenje (občutek, da z nami ne bi smeli tako ravnati)? Takšno potrebo ima namreč tudi otrok: potrebo po tem, da ga nekdo spoštuje in da se v svetu počuti kolikor toliko varnega. Ena temeljnih človekovih potreb je potreba po razumevanju – sprva, da ga razumejo drugi, potem pa tudi potreba po tem, da je zmožen vsaj do neke mere razumeti sebe in okolje, v katerem se je znašel. Kazen ravno ne more pomagati na poti k rasti človekove osebnosti, saj na noben način ne zadosti obema potrebama.

Problem je torej tudi ali zlasti moralne narave in je nekaj, kar so filozofi in drugi misleci poskušali dognati skozi stoletja (problem tvori jedro Kantove etike, sega pa še mnogo dlje v preteklost, ko je živel starogrški filozof Platon). Vprašanje je namreč, kdaj človek zares deluje moralno. Kako prepoznamo moralno delovanje in kako ga ločimo od zgolj navidezno moralnega delovanja? Prav mogoče je, da nekdo izgleda moralen človek, pa je povod njegovega delovanja v nasprotju s tem, za kar naj bi temu človeku šlo. Vzemimo za primer dva človeka. Prvi je pravičen, ker verjame, da je pravičnost vrednota in ker je motiv njegovega delovanja spoštovanje moralnih načel in želja biti pravičen. Drugi se trudi biti pravičen, ker se boji kazni, ki ga bo doletela v primeru, če bo prekršil neko družbeno pravilo. Sta oba človeka moralna? Po videzu sta, vendar pa je povod ali motiv za njuno delovanje tisti, ki bistveno določa moralni značaj njunih delovanj. Prvi deluje nepreračunljivo in si prizadeva za pravičnostjo zaradi nje same (torej pozna notranjo vrednost le-te). Drugi deluje preračunljivo: za pravičnost bo le toliko časa, dokler mu bo to prinašalo koristi oz. se bo s takšnim vedenjem uspešno izogibal kazni (njemu gre tako za videz pravičnosti; pravičnost nima vrednosti sama po sebi, njegovo zavzemanje za pravičnost bi prenehalo tisti hip, ko ne bi bilo več grožnje kazni; ali kot to pogosto izustijo Sokratovi sogovorci – kot protiargument filozofovi obrambi pravičnosti – pravični smo samo zato, ker nismo dovolj močni, da bi bili nepravični). Najbrž je že očitno, da samo za prvega človeka lahko rečemo, da ima vrlino, medtem ko je pozicija drugega moralno sporna in izraža cinizem.

Kar Komat kategorično zatrdi (da naj bi bila kazen pot k boljšemu človeku), je ravno nekaj, kar je sporno in bi bilo treba šele natančno premisliti. Ali kazen res poboljšuje ljudi (in je kot takšna lahko tisto zanesljivo in poglavitno sredstvo dobre vzgoje) ali pa se z le-to najpogosteje doseže prav nasprotne učinke: ljudje postanejo bolj preračunljivi in je njihovo moralno delovanje potem motivirano s poskusi izogiba kazni (ne pa s spoštovanjem moralnih pravil)?

Strinjam se s tistim delom kolumne, kjer avtor zapiše, da so pri otrocih »najpomembnejši zdravo človeško razumevanje, preprostost, pristnost in osebni vzgled«. Otroci se morajo vsekakor šele naučiti, kako ravnati moralno (saj morala ne pade kar z neba). In tukaj se mi zdi ključni poudarek, da se otrok uči zlasti preko zgleda, ki mu ga najprej postavijo ljudje, ki so mu čustveno najbližji (najpogosteje so to starši). Discipliniranje je najprej povezano z učenjem in usvajanje vrlin – kolikor so te predmet učenja – lahko poteka samo preko lastnega zgleda. Starši otrokom lahko še toliko govorijo (ali jim celo poskušajo privzgojiti s kakšnimi drugimi, skrajnejšimi prijemi), naj bodo pošteni, resnicoljubni, pokončni … - vse to bo povsem zaman, če pri tem sami ne bodo postavili zgleda. Kolikor pri tem pri otroku naletijo na odpore (ki so »naravni«, torej so notranji vsakemu procesu učenja), teh še zlasti v tem primeru ne smemo poskušati zlomiti, saj se bo z njimi prav gotovo zlomila tudi volja do učenja. Osebni zgled vzgojiteljev se mora tukaj pokazati tudi v veliki meri potrpežljivosti, ki otroku pogosto manjka. Dober vzgojitelj bo tisti, ki bo premogel dovolj zaupanja in sočutja in bo neomajno verjel v to, da v otroku obstajajo tudi mnogi plemeniti vzgibi, ki pa jih je treba varovati in negovati, saj so prav ti zametki moralne avtonomnosti oz. etične drže prihodnje odrasle osebe. Avtoriteta takšne vrste vzgojitelja bo nekaj čisto drugega od avtoritarne instance kaznovalca.

Komatovo pisanje pa ne vzdrži niti s sociološkega stališča. Tukaj njegovo pisanje postane precej zmedeno in nima nobene omembe vredne pojasnjevalne vrednosti, saj z nekaj floskulami (kot so tiste o nevrozah oz. »duhovni patologiji«, ki je na tem, da danes proizvede nove diktatorje, kot sta bila Hitler in Stalin) poskuša razložiti, kako naj bi pomanjkanje kaznovanja v vzgoji proizvajalo nemoralneže, sociopate in podobne osebke, ki sebično in brezobzirno živijo na račun drugih. Njegove ugotovitve ne vzdržijo, če samo pomislimo, da nastanek avtoritarne osebnosti (o čemer so veliko povedali sociologi in psihologi, če spomnimo samo na Adorna in Milgrama) sploh ni povezan zgolj s permisivno vzgojo, ampak so ljudje, ki so bili v odraslosti pripravljeni slepo slediti vodjem, kot sta bila Hitler in Mussolini, izhajali iz družin, v katerih so vladali trdi avtoritarni odnosi (prim. poročilo Hannah Arendt o primeru Eichmann – v njeni analizi naletimo na osupljiv odlomek, v katerem Eichmann opisuje, kako se je po koncu druge svetovne vojne, potem ko je pobegnil v Argentino, znašel v čudnem položaju, saj je prvič v življenju živel brez nekoga, ki bi mu ukazoval, kaj naj naredi, kako naj živi …). Arendtova je v svojem delu ugotavljala, da totalitarni režimi (in zločini, ki jih ti povzročajo) temeljijo na množicah ljudi, ki so se odpovedali mišljenju (tj. presojanju o prav in narobe). Problem tako ni bil v ljudeh, ki niso ponotranjili svojih vrednot, temveč v ljudeh, ki so jim vrednote (pogosto čisto dobesedno) »vbijali v glavo«, ljudeh, ki so jim ukazovali in od katerih so pričakovali zlasti to, da bodo ubogali (mislili pa samo toliko, kolikor je treba za sledenje in izpolnjevanje ukazov).

Mnenja, ki jih v svoji kolumni zapiše Anton Komat, so zato bolj del problema kot rešitev (kar po vsem videzu poskušajo biti). Na začetku sem zapisal, da je kar nekaj trditev v njej problematičnih, a po premisleku se izkaže, da je bila začetna ocena evfemizem. Komatovo pisanje, kolikor bi mu nekdo nekritično sledil, je v resnici škodljivo, mestoma pa celo žaljivo, saj še zlasti v tistem delu, kjer nastopi naslovna sintagma, dobi seksistični prizvok: ko avtor govori o tem, da je oče nekdaj pomenil moralno avtoriteto v družini (sic!) in da so očetje »'v imenu očeta' sinove uvedli v simbolni red moškosti, v pravične in odgovorne osebe«. Avtor to naredi z očitnim namenom pokazati, da je tisto, kar je domnevno nekdaj obstajalo, tudi pravilno: v moralo naj bi bili (od moških, tj. moralnih avtoritet v družini – morala torej ni za ženske, ženska ne more biti moralna avtoriteta?) uvedeni le moški …

Problem, ki bi ga bilo treba natančno premisliti, je še drugje. Živimo v svetu, kjer se na eni strani otrokom postavlja zahteve in se od njih pričakuje, da bodo disciplinirani, ubogljivi in »pridni«, na drugi strani pa so prav te meje, ki naj bi jih otroci upoštevali, v svetu vse bolj odsotne. Vse bolj se zdi, da je danes vse mogoče in da ni več meje, ki se je ne bi dalo premakniti. Pri tem ne mislim na neko pomanjkanje vrednot ali to, da jih ljudje niso ponotranjili, temveč bolj na neko družbeno stanje, v katerem posamezniki in posameznice postajajo vse manj pomembni, vse bolj pogrešljivi (če niso slučajno pripadniki kake elite) – enako velja za vrednote, za katere bi se bilo potrebno zavzemati. V današnjem svetu se zato veliko ljudem zdi, da ni več alternative in da je edino, kar jim preostane, to,  da uživajo svoja zasebna življenja in jih preživljajo v buljenju televizijskih spektaklov in zadevanju z njimi ter goltanju izdelkov, ki jim jih vsak dan ponujajo v supermarketih (če imajo to možnost seveda). Od ljudi se danes ne pričakuje več, da bodo pokončni, moralni in da bodo znali misliti, saj se od njih pričakuje zlasti to, da bodo na široko odprli roke in izustili tisti »Še!«, ko se bodo znašli pred (pre)polnimi policami. Problem je torej v tem, da mnogi ljudje še vedno svobodno pristajajo, da iz njih naredijo bedaste potrošnike in se odpovedujejo inteligenci in mišljenju, za katerega so sicer zmožni po naravi.

Če je permisivna vzgoja problem (saj se nenadoma zazdi, da meje več ne obstajajo, ali da je vse lahko dopustno) – a ta se ne začne z otroškim kričanjem v supermarketu, kot zmotno domneva pisec kolumne; začne se na neki čisto drugi ravni, ki je mnogo bolj povezana s prej omenjeno odsotnostjo mej v samem kapitalizmu, ki ga premnogi (odrasli) še vedno sprejemajo odprtih rok in so pripravljeni z vsemi štirimi grabiti, kar jim je vsakodnevno ponujeno na raznih popustih in akcijah – avtoritarna vzgoja nikakor ne more biti rešitev tega problema. Če bo prva iz otroka naredila bedastega in nedoletnega potrošnika, ga druga ne bo osamosvojila in ga naredila odgovornega in avtonomnega. Ko bo starš, ki se sicer sam vede kot bedasti potrošnik, za katerega ne obstajajo nobene meje, poskušal avtoritarno postaviti meje in zlomiti otrokov odpor s kaznijo, bo dosegel prav nasprotni učinek, kot predvideva avtor kolumne. (Permisivnež in tiran sta namreč hrbtni plati iste medalje, kot je vedel že Platon.) Meje bodo namreč obstajale samo v primeru, ko bo nekdo pri njih vztrajal, se pravi, ko jih bo zastopal in bo s svojim lastnim zgledom otroku sporočal, katere so tiste vrednote, ki jim gre slediti – kaznovanje pa bo v tem primeru povsem odveč.