Ta zapis poklanjam najinim trem otrokom.

Ljudje se ne bojijo teme, temveč se bojijo svetlobe. Ne bojijo se resnice življenja, bojijo se, da nikoli ne bodo, kar bi radi bili. Bojijo se, da nekaj lahko storijo, ne bojijo se, da nečesa ne morejo storiti. Ne bojijo se udarcev, bojijo se, da jih lahko začnejo vračati. Bojijo se, da lahko udarijo močno. Bojijo se spoznati, da lahko nadaljujejo pot življenja sami in da jim ni treba več prenašati udarcev. Tega se bojijo. Bojijo se pobrati in si reči: dovolj je bilo udarcev!

Ljudje dobro vedo, da življenje na tem planetu ni mavrično. Prav tako jim je jasno, da je vedno nekdo nad njimi, ki jih stiska za vrat in jim ne dovoli dihati. In dobro se zavedajo, da se pogosto zgodi tole: držal te bom za vrat in te stiskal, če mi boš dovolil. Iz tega sledi jasen sklep: mi ne pride na misel, da bi ti dovolil. V življenju je preprosto treba verjeti v dobro in v to, da so spremembe na bolje mogoče. Take spremembe, za katere se odločiš sam, ne tiste, o katerih govorijo piarovci, dizajnerji, pridigarji, propagandisti in drugi iz vrst elit. Vse to si poveš sam, ker je tako tudi prav.

Ljudi v glavnem stiska samo življenje. Saj ne obstajajo drugi ljudje, ki bi jih stiskali. Kdaj pa kdaj se seveda zgodi tudi to, toda navadni ljudje vedo, da jih stiska življenje samo. Natanko zato jim tudi dol visi za politike in vodje in druge, ki jim iz dneva v dan solijo pamet, jim pridigajo in svetujejo, kako naj živijo, da bo njim bolje.

Ni namreč nujno, da bo bolečina izginila. Ni nujno, da bo depresija izginila, ker goltaš antidepresive in poslušaš pridigarje. Nikakor ni nujno, da bo izginil glavobol, da bo izginilo tiščanje v prsih, da bodo izginile nočne more.

Lahko pa izginejo, če se upreš, če končno udariš nazaj. Takrat se zgodi nekaj čudežnega, nepričakovanega. Nenadoma se zaveš, da imaš moč, za katero nisi pred tem niti slutil, da obstaja in da je mogoča. Imaš energijo, za katero sploh ne veš, od kod prihaja. Kar tam se znajde in je v tvojih rokah. Potem si močan in čutiš, da si. Veš, da od tega trenutka naprej ne boš nikomur več dovolil, da ti pleza po živcih, ti jemlje energijo, te izkorišča, ti sesa življenje kot kaka pijavka. Vse to ti je prekleto jasno.

Če se ne upiraš, bo udarcev še več, bo bolečina trajala in depresija bo trajala in te pogoltnila kot kakšna črna luknja. Če dovoliš, ti bodo pobrali vso energijo in te na koncu zavrgli kot staro cunjo. Tak je ta svet in taki so ljudje.

Včasih je dovolj trenutek, je dovolj sekunda, v kateri narediš pravo potezo. Veš, da jo moraš narediti prav tisti trenutek, drugače bo prepozno. Jasno ti je, da ne smeš zamuditi, pa naj stane, kar hoče.

Potem udariš nazaj. Udariš z vso močjo. Odločiš se. In vztrajaš. Padaš pod udarci, ki jih dobivaš, a se pobereš in padaš bolje. In na koncu ne padaš več. Na koncu stojiš kljub udarcem.

Sanje, kajti vsak človek sanja, je treba varovati. Treba jih je ščititi. Skrbeti je treba zanje. Ne smeš dovoliti, da jih drugi pohodijo. Če jih pohodijo, jih ne bo nikoli več nazaj. Ostal boš brez. Živel boš kot v puščavi. In boš sam, prekleto sam.

Potem se odločiš. Da ne boš odstopil od svojih sanj, ker ti je postalo jasno, da imaš pravico do njih. Kar vzameš jo. In ne poslušaš več onih, ki ti govorijo, da je sanjati prepovedano, da je nevarno in neodgovorno, da se ti lahko zgodi milijon nesreč. Pošlješ jih k vragu, kajti življenje brez sanj je že največja katastrofa, ki se lahko zgodi človeškemu osebku.

Ljudje ti nenehno od malega govorijo, česa vse ne zmoreš, ne znaš in ne smeš, kaj vse je nehigienično, nemoralno, nespodobno in nevarno. Govorijo ti natanko zato, ker sami ne zmorejo, ne znajo in ne smejo, ker so depresivni in ker so se predali. Prav zato jih ne poslušaš več. Zanje in za njihova svarila se ne meniš več. Vse življenje si se, zdaj se nič več. Potem si svoboden.

Potem si svoboden, da sanjaš in vztrajaš in imaš moč in energijo in notranjo voljo in motivacijo in karkoli iz tega registra; sedaj je vseeno, kako se vse to imenuje. Pomembno je, da je tam in da ti to veš.

Veš, da si moraš to, kar ti pripada, preprosto vzeti, ker ti tega nihče ne bo ponudil. Še več: skušali ti bodo vzeti, ker je tako na tem bednem kapitalističnem svetu, v katerem je treba tekmovati in drugim jemati sanje in jih pohabljati in sesuvati in potiskati v depresijo, da bi uspel.

Kdor se ne boji več, se ne boji življenja, se ne boji drugih ljudi in se zlasti ne boji neuspeha. Kajti največji neuspeh je življenje brez sanj, brez boja, brez vztrajanja, brez svobode, brez življenjske energije, brez volje, da napreduješ in nekaj hočeš.

Kdor se je predal brez boja, je kriv.

Veš, da ne moreš vedno zmagati, a saj ne misliš, da bi moral. Dovolj ti je, da vztrajaš pri svojih sanjah, da čutiš energijo, ki se pretaka po tvojih žilah. Dovolj ti je občutek, da si živ, da imaš voljo, da lahko narediš, kar hočeš. Vse to ti povsem zadošča.

Najgloblji strah ljudi je, da niso dovolj taki, kot pričakujejo drugi. Bojijo se in so ves čas pod stresom. Nenehno preverjajo, kaj mislijo drugi. V resnici bi se drugi morali bati moči in energije, ki jo imajo ljudje. Bati bi se morali njihovih sanj in zmožnosti, da sanjajo in da živijo sanje.

In številni ljudje se končno predajo, kar pomeni, da se začnejo bati lastnih sanj, lastne moči in lastne energije. Saj mi ne more uspeti, si mislijo, bolje je, da se še naprej bojim, kaj bodo rekli drugi. K vragu z drugimi!

In v sveti knjigi piše: v vas je moč, v vas vseh skupaj.

Ne glede na vse izjave slovenskih politikov, prvakov, ljubljenih vodij in drugih, bankirjev, ekonomistov in okravatenih, kar jih je, je dejstvo, ki stoji kot nepremakljiva skala, da demokracije absolutno ni mogoče podkupiti. Ni je mogoče podkupiti po definiciji, kar pomeni, da ne obstaja denar, ne obstaja zlato ali karkoli drugega, kar bi lahko zamenjali za demokracijo. Ta ima to značilnost, da si ljudje preprosto vzamejo pravico, da odločajo o lastnih življenjih in jih pri tem ne zanima, kaj si kdorkoli misli o njihovem delovanju. Tako preprosto je to, zato je celo smešno poslušati pripadnike elit, ko se trudijo prepričevati ljudi, da ne bi živeli demokratično in da se jim ni treba odločati, kako bodo živeli, češ da je čisto dovolj, če se zgolj prepustijo Kapitalu, da jih vodi. Jaz pa pravim: sledite mi, kot sledi kmet brazdi, ki jo orje. Tako je nekoč govoril JK. Dodajam: ste pripravljeni žrtvovati to, kar ste, za to, kar bi lahko postali?

Paul Mason, britanski novinar in urednik na Channel 4 News, je producent dokumentarnega filma o Grčiji z naslovom And Dreams Shall Take Revenge, ki vam ga resnično priporočam. In ne vem, zakaj si ne bi še enkrat ogledali kultnega filma Rocky, ki smo ga mi, otroci socializma, gledali leta 1976.