Ob dramatičnih dogajanjih v Grčiji, ki smo jim priča ne le te dni, temveč že nekaj let, imamo na žalost vnovič izjemno lepo priložnost za analiziranje slovenske patologije, ki zajema tako individualno nevrotično kot družbeno oziroma kolektivno nevrotično. Na voljo imamo dovolj izjav slovenskih politikov, ekonomistov, bankirjev in drugih, ki vsem na očeh razgaljajo svojo miselno bedo, ki ne premore nobenega sočutja, nobenih argumentov in nobenih konceptov. In če jo že razgaljajo, jo pač analiziramo.   

Najprej lahko rečemo, da so izjave slovenskih veljakov, prvakov strank in znanih osebnosti, kot se imenujejo, večinoma pokroviteljske, moralizatorske, vzvišene, pa tudi arogantne, nastopaške in so znamenje vedenja oziroma razmišljanja majhnih ljudi, ki si upajo, tako kot tisti zajček, šele v varnem zavetju avtoritet, povedati svoje mnenje, ki ni nič drugega kot slaba kopija tega, kar izjavljajo ta veliki. Naval slovenskih turistov na grške plaže seveda ne pojenja, saj ljudje nimajo težav z vrednotami, ko se sončijo med ljudmi, ki nimajo za hrano in zraven njih brskajo po smeteh, čeprav so bili še včeraj podjetniki in uspešni pripadniki srednjega družbenega razreda.

Beda prevladujočega slovenskega duha je zares velika.

Draško Veselinovič tako poudarja, da bo evroobmočje brez Grčije še boljše, kot je z njo, kar naj bi pomenilo, da lahko Grčija kar odide, potem bo pa že videla, kako hudo ji bo brez evroobmočja, v katerem smo mi na varnem, in se nam ne more zgoditi nič hudega.

Gospod seveda ne pozabi dodati, da za slovenske finance ni nobene nevarnosti, kar je zelo pomembno. Ni torej pomembno, da tam doli, kamor radi gremo na počitnice in se prilagajamo mitom o grški starodavni kulturi, jemo grški kebab ali souvlaki, poslušamo avtentično grško glasbo in modrujemo o tem, kar je zapisal Platon, ljudje umirajo, ker jih avtoritarna trojka stiska za vrat, pomembno je zgolj to, da smo mi na varnem ter da trojka ne stiska nas, ampak stiska Grke.

Čeprav sploh nismo na varnem. V resnici nismo dosti na boljšem kot Grki, le da se sprenevedamo in zaenkrat še uživamo radosti življenja v senci velike Nemčije, kamor pač veliko izvažamo, ker preprosto moramo. Mala Slovenija jezdi na veliki Nemčiji, potem pa se hvalisa, kako dobro ji gre. Cerar je tako prepričan, da je Slovenija že na konju.

Še slabše je z odzivi na izraženo voljo grških ljudi. Te dni lahko opazujemo, kako so nekateri slovenski politiki prav psihopatsko privoščljivi in neverjetno arogantni do ljudstva, ki je jasno izrazilo svojo voljo, zato pravijo, da so Grki premalo premislili ter da sploh ne vedo, v kaj so se spustili. Me prav zanima, kaj je še treba misliti, če si pet let lačen in ob ves dohodek in nimaš zdravstvenega zavarovanja in ne moreš vzdrževati lastne družine, od tebe pa terjajo, da se odrečeš še gatam, ki jih slučajno še imaš na sebi!

In ko so slovenske volitve, se taisti vedno s hvaležnostjo pred kamerami obračajo k volivcev in se jim na dolgo in široko zahvaljujejo za vsak glas, ki ga dobijo, medtem ko so ob primeru Grčije polni gneva in predsodkov o lenih Grkih, ki so zapeljani, zavedeni, pa še neumni povrh.

Opazno je tudi priklanjanje pred nemškimi in francoskimi bankirji, ki so, sledeč izjavam slovenskih politikov in bančnikov, prave uboge reve, ker jim grdi in nehvaležni Grki nočejo vrniti posojenega denarja. Uboge banke je treba vnovič ščititi pred navadnimi ljudmi, ki so, kot rečeno, butasti, egoistični in leni.

In ko posluša človek veljake govoriti o Evropi kot prestižnem klubu, mu gre na bruhanje. Prisluhnite kakemu ameriškemu ekonomistu, pa boste hitro ugotovili, kako prestižni so Evropejci v resnici in kaj to pomeni.

Zopet je na delu majhnost Slovencev in Slovenk. Očitno je zelo pomembno, da je Slovenija del prestižnega kluba, kjer ne sme nihče solirati in ubirati svojih poti, ampak se mora prilagajati velikim, saj drugače v prestižnih klubih pač ne gre. Samostojnost Slovenije so zato že dolgo tega zabarantali za podrejeno vlogo v prestižnem klubu, čeprav je država depresivna, notranje razklana, razcepljena in zadolžena do vratu.

Slovenci so res pripravljeni verjeti, da vse raste in da je vse v redu, zato se radostijo, da je odstopil grški finančni minister, ki je bil preveč trd v pogajanjih, pa še kravate ni nosil.

Varufakis je sicer res odstopil, toda poglejmo, zakaj je odstopil in kakšen pomen ima njegova gesta.

Odstopil je, ker je ugotovil, da predstavniki tiranske trojke niti ne razumejo niti ne morejo razumeti kapitalizma, kriz, dolge depresije, naraščajoče bede sveta in vsega drugega, kar je povezano  s sodobnim reševanjem kapitalizma pred neizbežnim propadom, kot ga je napovedal Marx.

Varufakis dobro ve, da obstajajo trije scenariji, kako razumeti težave in kontradikcije sodobnega neoliberalnega kapitalizma. Jasno mu je, da so tirani pripravljeni reševati Grčijo zgolj z dodatnim rezanjem, klestenjem in sekanjem po ljudeh. Kapitalu je za ljudi pač vseeno, kot sem že večkrat zapisal. Prav tako dobro ve, da bi Keynes predlagal veliko javno porabo, s katero bi povečeval povpraševanje po blagu, in brisanje dolga. Trojka ve za tako rešitev, vendar jo ostro zavrača.

Če se torej kdo ne želi pogovarjati o rešitvah, to prav gotovo ni Varufakis, temveč je trojka, ki trmasto vztraja pri enem samem za ljudi uničujočem scenariju. S človekom, ki trmasto vztraja pri svojem, se seveda ni mogoče pogovarjati, saj je to splošno znano, in ni treba biti znanstvenik.

Varufakis prav tako ve, da trojka živi v drugem vesolju, kar pomeni, da ne more razumeti tretjega scenarija, ki je socialističen.

Tudi v Sloveniji trenutno ni junaka, če odštejemo Združeno levico, ki bi sploh znala misliti socialistične scenarije, sploh pa ni junaka, ki bi predlagal njihovo uresničevanje.

Živimo namreč v totalitarnem in povsem zaprtem svetu, v katerem je prepovedano misliti drugače, kot narekujejo ljudem trojka in drugi bajno bogati elitni zastopniki Kapitala.

In čisto na koncu še največji simptom Slovenije. V svoji majhnosti in pritlehnosti, klečeplazenju in udinjanju gospodarjem ne more niti pomisliti, da bi se evropski delavci organizirali in uprli Kapitalu, zato prikimava avtoritetam, ki žugajo delavcem in njihovim morebitnim voditeljem, naj si ne drznejo niti pomisliti na organizirani upor.

Medtem ko govori Noam Chomsky o razredni vojni in brutalnem, divjem, barbarskem okrutnem krvoločnem, uničujočem, neusmiljenem odgovoru (savage response) Kapitala na odločitev grškega ljudstva, slovenski pripadniki elite pridigajo ljudem, da mora za vsako ceno prevladati diktat trojke in da mora ljudem vladati diktat Kapitala. Aja, pa še tega ne pozabijo dodati, da morajo biti Slovenci in Slovenke bolj samozavestni in da naj že imajo za božjo voljo več vrednot.

Navsezadnje mora zato o tem imperativu svoje povedati tudi Freud.

Ki ve, da ljudje ljubijo iluzije bolj kot sebe in so se pripravljeni nevrotično podrejati gospodarjem celo tedaj, ko je to očitno njim v škodo, če o škodi, ki jo zaradi njihovega udinjanja utrpijo drugi ljudje, niti ne govorim. Celo v trpljenju lahko najde nevrotik nekakšno čudno korist zase, da hoče trpeti še naprej; še raje seveda vidi, da trpijo drugi.

Torej je sedaj vse jasno. Slovenci sporočajo Grkom, da bi morali kolektivno trpeti še naprej, ne pa se svobodno odločati, kako bodo živeli. Ne bi se smeli upirati gospodarjem, ker se to preprosto ne sme, se ne spodobi in ni higienično. Slovenska duša je tako preplašena, da na upor niti pomisli ne, zato se tudi ne upira. Raje se zadeva z alkotom ali pa se njeni lastniki mikastijo s cepci in sekirami, delajo samomore in na veliko goltajo antidepresive.

Elita pa seveda veselo raja naprej.

Mimogrede: globalno segrevanje planeta krepi vročinske valove, ki jih te dni niti zanikovalci, skeptiki in dvomljivci ne morejo zanikati. Ali pa jih lahko.