Sedaj je popolnoma na dlani: vodilni svetovni politiki že nekaj let vedo, da Grčije ni mogoče rešiti na način, kot jo rešujejo; ekonomisti vedo, trojka ve, da reševanje Grčije ne vodi nikamor razen v propad in da bi ji bilo treba velik del dolga, ki ga ima, enostavno odpisati. Kljub temu se vsi skupaj pretvarjajo, da rešujejo državo, obenem pa kažejo na njene predstavnike, Sirizo, češ da so premalo kooperativni. Sprenevedanje je zares osupljivo. Toda Freud ga z lahkoto pojasni: ljudje se vedejo po primitivnem scenariju vem, da je tako, pa se vendar obnašam, kot da ni. Iz nadaljevanja tega zapisa bo razvidno, da gre tokrat za samouničevalno vedenje brez primere, saj zajema ves svet.  

Nekaj se dogaja. Ne mislim le na teroristične napade, ki so vse pogostejši in vse bolj smrtonosni, saj streljajo že turiste na plažah, ne mislim le na klimatske spremembe in na vročinske valove, ki so v zadnjem času zajeli Indijo, Pakistan, Sibirijo, Aljasko, Evropo, ljudje pa se radostijo kot otroci, ker verjamejo, da so visoke temperature julija čisto v redu, češ da jih bo lepo rjavo zapeklo na plažah, mislim tudi na današnji referendum v Grčiji in na zadnje poročilo profesorja Wadhamsa, ki govori o najnovejših dogajanjih na Arktiki.

Kaj se torej dogaja na Arktiki? Dogaja se tole: led pospešeno izginja, zato poleti, to je prav zdaj, Arktika ne bo bela, temveč bo temno modra. Led bo morda letos celo povsem izginil, zato je mogoče, da ga septembra ne bo niti za vzorec; če se to ne bo zgodilo letos, se bo čez leto ali dve. Ledolomilec, s katerim se namerava profesor v kratkem odpraviti na Arktiko, morda ne bo imel česa lomiti.

Velike spremembe na Arktiki bodo dramatično vplivale na ves svet, pri tem pa zanikanje ne bo igralo nobene vloge, saj bodo spremembe objektivne in zelo otipljive.

Topel zrak bo močno vplival na led, ki leži na Grenlandiji. Tudi ta že pospešeno izginja, v prihodnosti pa bo izginjal še veliko hitreje. Več vode v oceanih bo pomenilo dvigovanje gladine vseh morij, ki se lahko dvignejo do konca stoletja za precej več kot meter.

Več vode v morjih pomeni, da se bo moralo ogromno ljudi iz priobalnih mest preseliti na višje ležeče kraje. Vse to bo vplivalo na svetovna gospodarstva, ki so že tako ali tako v resnih škripcih, čeprav politiki in ekonomisti zatrjujejo, da vse raste.

Izginjanje arktičnega ledu in ledu, ki leži na Grenlandiji, bo pomenilo tudi veliko več toplote, ker led ne bo odbijal infrardeče svetlobe nazaj v vesolje. Ljudje se sicer pretvarjajo, da bodo zadržali segrevanja planeta na ravni dveh stopinj Celzija, vendar so to le pobožne želje, poudarja profesor; Zemlja se bo segrela za štiri do pet stopinj, kot bi trenil z očesom. Do konca stoletja sicer, toda čas hitro beži, kot ve vsak človek. Otroci, ki se rojevajo te dni, bodo odraščali v povsem drugačnem okolju, kot ga poznamo.

Dvigovanje temperature bo imelo katastrofalne učinke na vse živo na tem planetu. Ne le na ljudi, temveč na vse živalske in rastlinske vrste, ki že sedaj izumirajo stokrat hitreje kot sicer. Izjemno težko bo tudi pridelati dovolj hrane za vse ljudi, panika med njimi bo velika.

Vse to pa je šele uvod k predgovoru. Tam zunaj namreč ležijo gigantski skladi permafrosta, ki se prav tako pospešeno segrevajo, saj ni več ledu nad njimi, da bi odbijal sončno svetlobo. To preprosto pomeni velikanske količine metana, ki se že sprošča v ozračje. V zelo kratkem času se lahko sprosti še veliko več metana, kot se ga je že, kar bo dodatno poslabšalo razmere. Temperatura se lahko samo zaradi metana v nekaj letih dvigne za šest desetink stopinje, kar zopet pomeni katastrofo.

In morda je največja katastrofa v tem, da ljudje o zapisanem v glavnem še vedno nočejo niti razpravljati ali pa razpravljajo tako, da dvomijo in so skeptični. Obnašajo se, kot da so znanstveniki, čeprav niso.

Kaj pa se dogaja daleč od Arktike, ob Sredozemskem morju?

V Grčiji poteka prav zdaj referendum, na katerem se ljudje odločajo, ali še hočejo živeti na način, ki ga narekuje avtoritarna trojka, ali ne.

Profesor Stiglitz je v zadnjem času v razgovorih večkrat poudaril, da teorija o zategovanju pasu nikoli ni delovala, kar pomeni, da ne deluje niti danes in ne bo delovala v prihodnosti; empiričnih dokazov za trditev je, kolikor hočete. In če njegove izjave kdo zares razume, potem so to Grki, saj se njihova življenja spreminjajo v nočne more.

Primer nedelovanja take teorije je torej Grčija. Stiglitz pravi, da je morda najbolj katastrofalno pri tem, da trojka in evropske vlade nenehno uporabljajo besednjak, iz katerega naj bi bilo razvidno, da želijo pomagati Grčiji, toda obenem je prav tako razvidno, da o tem samo govorijo pred kamerami, da jih vidi ves svet, medtem ko je praksa popolnoma drugačna.

In to ni nikakršno naključje. Grki že leta zategujejo pasove, pa se stanje v državi ne spreminja na bolje; pravzaprav se spreminja na slabše. Zategovanje tako očitno ne deluje, da bi to videli še slepci, toda nič se ne spremeni. Grčija je v globoki depresiji, četrtina prebivalstva je nezaposlena, kar pomeni, da ne ustvarja ničesar.

Ne spremeni se natanko zato, ker ima nekdo resen interes, da uniči državo. Dejstvo je, da Grčija propada. Če nekaj propada, skuša razumen človek ustaviti propadanje. V primeru Grčije ni tako. Tam torej ne deluje niti to, kar je jasno vsakemu zdravemu razumu.

Zelo preprosto razmišljanje nam torej pove, da problem ni Grčija. Evropska unija potrebuje nekaj drugega, kot je reševanje Grčije.

EU potrebuje reševanje sebe. To pa je nekaj radikalno drugačnega, kot je navidezno reševanje Grčije. Toda propad Grčije pomeni tudi propad Evropske unije.

Iz zapisanega sledi, da se človeštvo sooča s problemi, ki jih ne želi reševati. Podnebne katastrofe in propadanje kapitalizma, ki ga elite kratko malo nočejo niti videti, pomenijo, da bo že v zelo kratkem času večini ljudi prekleto jasno, da se čas izteka in da morda ni več mogoče narediti ničesar, da bi se svet vrnil v stare kolesnice, karkoli že to pomeni.