To, kar se danes dogaja v Grčiji, so izkusile že mnoge države pred njo: najprej številne latinsko-ameriške države v 70. in 80.-letih prejšnjega stoletja, potem Rusija, Indonezija, Tajska ter še nekatere države v 90.-letih in tako naprej. Pa vendar je grška kriza nekaj posebnega, prelomnega. Če bo premagana Grčija, bo to velika zmaga tržnih sil in njihove ključne ideologije - komercializacije.

Tako imenovane tržne sile so se v zadnjih nekaj desetletjih postopoma izvile izpod nadzora držav in postale sila, ki danes terorizira in uničuje ves svet. Na tržne sile ni mogoče enostavno pokazati s prstom, saj nimajo enotnega vodenja in jasno organizirane strukture, prepoznamo pa jih po njihovem delovanju. Lahko pa rečemo, da za tržnimi silami stojijo globalne elite, najbogatejši ljudje na svetu, ki želijo obvladovati globalno (ekonomsko) bogastvo in globalno (politično) moč.

Temeljna ideologija tržnih sil je komercializacija. Ta izjemno nevarna ideologija globalne vire in javne storitve (šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo) preobraža v tržno blago, ljudi pa v brezpravno delovno silo, neodgovorne potrošnike ter politično apatične državljane. Gre za izredno nevarne procese, ki uničujejo same temelje družbe - solidarnost in sodelovanje med ljudmi ter človekovo naravno okolje.

Tržne sile danes delujejo predvsem preko globalnega finančnega sistema (centralne banke, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, velike komercialne banke, finančni skladi), ki je od držav prevzel nadzor nad denarjem. Države ne izdajajo več svojega denarja, temveč se zadolžujejo v zgoraj omenjenih finančnih institucijah. Dolg ni posledica potratnih držav (v nekaterih primerih tudi), temveč dejstva, da države pridejo do denarja samo s pomočjo zadolževanja pri zasebnih finančnih institucijah. Denar se tako že “rodi” obremenjen z obrestmi.

Zato danes ni države na svetu, ki ne bi bila zadolžena. In dolg je orožje, ki globalnim tržnim silam omogoča nadzor in nadvlado nad državami oziroma njihovimi politiki, celotni družbi pa vsiljuje ideologijo komercializacije. Večina vladajočih politikov danes hote ali nehote, vede ali nevede, deluje po “načelih” tržnih sil.

Če bi ljudje živeli v blaginji in v resnično demokratičnem sistemu, bi tržne sile izgubile svojo moč in vpliv. Država blaginje je smrt za tržne sile. Zato jo je potrebno spodkopati, zato politiki zmanjšujejo sredstva za šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, pokojnine itd. Pot do nadzora globalnih virov pa je privatizacija. Vam je vse to znano? Samo poglejte aktualno politiko slovenske vlade in številnih drugih vlad.

Močno orožje tržnih sil so tudi prostotrgovinski sporazumi (npr. TTIP in TISA), ki spodkopavajo pravne sisteme držav ter pospešujejo procese komercializacije in privatizacije globalnih virov ter javnih storitev. Moč tržnih sil je postala globalna, države pa večinoma svoja dejanja že vnaprej prilagajajo interesom globalnih tržnih sil.

Grški upor zato ni samo grški, temveč mnogo širši. Grki so dejansko neposredno izzvali tržne sile. Ne gre za milijarde evrov, ti so v tej veliki igri samo mali žetoni, v igri je mnogo več, v igri je naša skupna prihodnost. Bomo podlegli tržnim silam, ki predstavljajo zlo današnjega časa, ki je primerljiv s fašizmom in nacizmom v 2. svetovni vojni? V resnici gre za vojno, za vojno med demokratičnimi silami, ki si prizadevajo za blaginjo ljudi in fašistoidnimi tržnimi silami, ki si skušajo podrediti države, globalne vire in ljudi.

Grki so postali simbol upora proti tržnim silam, čeprav tudi številne druge sile bijejo hud boj proti njihovi destruktivni ideologiji komercializacije. Številne aktivistične skupine, domorodna ljudstva, številni posamezniki in redki politiki so na prvih bojnih linijah “tretje svetovne vojne”, ki se ne bije z orožjem, temveč z dolgovi, politiko varčevanja, uničevanjem države blaginje in okolja, pa tudi z vojno “proti terorizmu”.

Nimamo časa, da bi se dolgo odločali. Potrebno je izbrati pravo stran. Prava stran so demokratične sile, ki morajo stopiti skupaj in zahtevati od svojih vlad, da prenehajo podpirati komercializacijo in privatizacijo naravnih virov, da prenehajo uničevati državo blaginje; namesto tega pa si morajo prizadevati za uveljavitev politike globalnega sodelovanja in solidarnosti.

Na praktični ravni to pomeni, da se morajo dogovoriti (sodelovanje) za globalni mehanizem medsebojne delitve ključnih dobrin (solidarnost), s čimer bodo vsem ljudem zagotovili blaginjo in človeško dostojanstvo. Le tako je mogoče zmagati v vojni z destruktivnimi tržnimi silami.

Stopimo skupaj - tisoči. desettisoči, milijoni - in se tako kot danes Grki miroljubno uprimo destruktivnim tržnim silam. V igri je nič manj kot usoda našega sveta. Pa naj zveni še tako dramatično.