Slovenske komentatorje Ciprasove zamisli, da bi Grki demokratično odločali o lastni prihodnosti na referendumu, je zanimalo zgolj in samo to, kako se bodo odzvale borze. Nihče ni niti z besedico omenil trpljenja Grkov, samomorov, propadov podjetij, bolečine, žalosti, depresije, lakote, vsakdanje bede, sesutega zdravstva, sesute socialne države, pravice državljanov, da sami odločajo o lastni prihodnosti. Zanimalo jih je izključno, koliko denarja bo Slovenija dobila nazaj, oziroma koliko ga ne bo dobila. V domovini je na žalost po četrt stoletja samostojnosti po zaslugi politikov, tajkunov in mafije duhovni prostor absolutno blokiran, zato ni mogoče niti pod razno resno razmišljati o socializmu oziroma o komunizmu, o alternativah. Možna je ena sama zgodba, ki ima skupni imenovalec: zmagoslavje Kapitala. Podobno je bilo nekoč v Jugi. Ničesar se nismo naučili.

Še vedno pa obstaja resna in pereča potreba po oblikovanju socialističnega človeka. Pospešeno in z vsemi sredstvi sicer oblikujejo sebičnega, pohlevnega in pohlepnega kapitalističnega človeka, toda potreba po socialističnem človeku je objektivna, in ne bo nikoli izginila. Značilnosti vedenja in delovanja socialističnega človeka so: trajnostno disciplinirano življenje v skromnosti; aktualiziranje vrednot, kot so razsvetljenstvo, resnicoljubnost, egalitarnost in solidarnost; aktivno sodelovanje pri načrtovanju bodočnosti; revolucionarno zavzemanje za skupno obče dobro.

Miro Cerar se v svojih predavanjih ljudstvu o morali in vrednotah celo približuje zamisli o socialističnem človeku, toda nikoli ne bo prestopil nevidne meje, ki ga loči od nje. Ni naključje, da sta začetnici njegovega imena in priimka okrajšava za moderni center. Kdor je v centru, se kajpak ne želi premakniti nikamor, ker je tam najbolj varno in udobno.

Tam je sicer varno in udobno, ni pa etično in ni skladno z nobeno zares dobro vrednoto. Miro Cerar zato nima nobene pravice predavati ljudstvu o vrednotah in morali.

Napočil je tudi čas za revitaliziranje psihoanalize v teh krajih, psihoanalize, ki je mnogo več kot zdravljenje nevrotikov, terapija ali normaliziranje nenormalnih ljudi, ki trpijo. V nadaljevanju naštevam več argumentov za zapisano trditev, ki bo čez nekaj let zgodovinska, kajti militantni neoliberalizem bo sprožil resne družbene nemire in vojne. Psihoanaliza jih kajpak ne more preprečiti, lahko pa, kot teorija, vsaj vpliva na razmišljanje ljudi, da bodo znali misliti, zakaj bo do njih objektivno nujno prišlo in zakaj bodo trpeli.

Politologi in drugi strokovnjaki so že davno tega dokazali, da je bila politika vselej vsaj tridimenzionalna. Delovala je, in še vedno deluje, na treh ravneh vsakdanjega življenja, ki jih vsaj delno pozna čisto vsak človek in ve, da na teh ravneh od nje ni mogoče pričakovati ničesar zares koristnega ali vrednega.

Prva raven je raven fantazij. Natančno spremljanje tega, kar rečejo in naredijo politiki, nas hitro prepriča, da pogosto preprosto fantazirajo: o rasti vsega, o linearnem napredovanju življenja, o lučkah na koncu tunela, o boljših časih, o spravi, blagostanju, enotnosti in sreči ljudstva, ki je za vogalom …

Druga raven je raven podob. Politiki imajo zato radi kamere in fotoreporterje, lepe obleke, razkošne dvorane, okrašene mize, nasmehe, bele zobe in vse drugo. Vselej se smejijo ali vsaj smehljajo, mahajo ljudem v pozdrav, tudi če jih nihče ne pozdravlja, stiskajo si roke, se objemajo, včasih tudi plešejo, pojejo, rajajo in so razposajeno razpoloženi. Politiki vsekakor radi vidijo, da jih vidi čim več ljudi, in verjamejo, da jih tudi zares vidi.

Tretja raven je raven spektaklov. Politiki se radi udeležujejo množičnih prireditev in spektaklov, kjer je na kupu še več podob, še več zabave, smeha, razposajenosti, še več naših in še več dobrega razpoloženja. Ustvarjajo vtis, da je svet lep, da je lepo živeti in se dobro imeti.

Imajo tudi prav. Svet je res lep, če si med elito. Če nisi, pač ni lep. Pravzaprav je za večino ljudi na tem planetu zelo nelep. Natanko zato je treba skrbeti tudi za nadzor nad podobami. Sklep je na dlani: politiki so pripadniki elit, zato imajo močan interes za nadzor nad lepimi podobami in podobami lepega.

Ko beseda nanese na nadzor nad podobami, se dotaknemo vprašanja nadzornih kamer, zlasti pa se odprejo vrata za razmislek o strahu. Kjer je nadzor, je namreč tudi strah ali pa je vsaj tesnoba. Nadzor kajpak po definiciji pomeni poskuse omejevanja. Ko govorimo o podobah, se torej ne smejo pojaviti med ljudmi vsake podobe. Pravzaprav se morajo pojavljati vedno znova enake ali zelo podobne podobe. Nekaterih podob zato sploh ni ali pa so izjemno redke, čeprav so zelo resnične.

In ko govorimo o strahu oziroma tesnobi, moramo govoriti o upravljanju s strahom. Če se politiki bojijo določenih podob in so zainteresirani za nadzor nad njimi, se obenem razvija ekonomija strahu oziroma tesnobe med vsakdanjimi, navadnimi ljudmi.

Tu dobi vlogo psihoanaliza. Freud nam pomaga misliti logiko tesnobe, anksioznosti in ekonomije tesnobe med posamezniki in na družbeni ravni.

Najprej so pomembni afekti. Pomembna so čustva. Na primer: ljudje ne smejo biti preveč jezni na svoje ljubljene voditelje. Ne smejo biti preveč razočarani, ne smejo biti besni ali celo napadalni. Biti morajo mirni, miroljubni, pohlevni. Če ste politik, si vsekakor želite pohlevnih volivcev, zato skrbite za prijazne podobe, s katerimi naj se čim več ukvarjajo in vas mirno prenašajo.

Če ste politik, ste zainteresirani tudi za politično moč. Prav gotovo jo hočete imeti. In če jo že imate, zakaj je ne bi imeli še več. V družbenem polju je zato dobro poskrbeti za tako distribuiranje energije, ki jo imajo na voljo ljudje, da vam ne bo škodila. Ljudje imajo namreč na voljo veliko energije, volje, pameti in interesov, da naredijo v življenju čim več tega, kar jim je v korist.

Koristi ljudi pa niso nujno koristi politikov. Danes to spoznanje potrjujeta vsaj dve dejstvi, ki ju je težko spregledati.

Prvič. Sodobna globalna politika je politika plenilskega Kapitala, ta pa je objektivno odvisen od zakona profitabilnosti. Politika je zato po nujnosti neokolonialna in predatorska. Grčija zato ni na robu bankrota zaradi domnevne lenobe Grkov, temveč ja tam zaradi interesov Kapitala, ki se koncentrira v centru, to je v Nemčiji.

Neokolonialna politika Kapitala mora prepoznavati Sovražnika tam zunaj in ta mora biti Zel. Prebežniki čez Sredozemsko morje so zato odlična priložnost, da se pomeša mednje in se na skrivaj pretihotapi v Evropo.

Sovražnika moramo kajpak pregnati v imenu svobode, to pa pomeni, da ga lahko tudi ubijemo, ker je Zel.

Drugič. Bližajo se nove vojne. To še ni dejstvo, bo pa postalo dejstvo čez nekaj let. Ne toliko zaradi nafte, saj je te obilo, temveč zaradi sveže vode, kontradikcij kapitalizma in zaradi podnebnih sprememb, zaradi katerih bo vse teže pridelovati poceni hrano.

To bodo ekonomske vojne, bojevane pa bodo v imenu svobode, pravičnosti in Boga. Takrat bo morda tudi sleherniku za nazaj postalo jasno, zakaj so levičarji prislovično nemočni, zakaj so desničarji uspešni plenilci ter zakaj pri ljudeh deluje logika strahu, zaradi katerega je trebe nenehno preganjati Sovražnika, ki jim domnevno hoče nekaj vzeti.

Koristi politikov so torej obenem koristi Kapitala, medtem ko se morajo ljudje zadovoljevati z drobtinicami in prelagati zadovoljevanje svoje želje na prihodnji čas. Zaradi tega so jezni, jezo pa preusmerjajo v Sovražnika, kot jim ga slikajo politiki.

Ne obstajajo torej samo podobe lepega, za katere so zainteresirani politiki, temveč obstajajo tudi podobe Zla in Sovražnika, za katere so takisto zainteresirani.

Na delu je logika poenotenja in izključevanja. Poenoti se vse, kar je domnevno dobro, izključi se vse, kar je domnevno zlo. Problem pa je, da to, kar je izključeno, vselej hoče nazaj in tudi pride nazaj, kot je že davno tega dokazal Freud. In ko pride nazaj, je zares štala.