V televizijskem studiu so novinar, pesnik in še neki doktor – mislim, da se piše Turk ali nekaj podobnega. Gosta veliko in hitro govorita, počasi pa se razvija občutek, da smo v gostilni: govorita o burleski in nostalgiji in rdeči zvezdi in rdečem fašizmu in o tem, da se danes živi bolje kot nekoč, in o tem, da so levičarji smešni, da je bil tisti sistem nedemokratičen, da je mali človek pozabljen, da vladajo elite in da so ljudje razočarani, da ne zdrži nobena primerjava med Jugoslavijo in Slovenijo, da takrat človek ni smel povedati svojega mnenja in da ga danes vsakdo lahko pove, poleg tega pa lahko tudi verjame, kar hoče … Ne povesta ničesar zelo novega, artikuliranega, premišljenega ali pretehtanega, je pa videti, da se zdita sama sebi zelo imenitna. Vedno znova rečeta glejte ali pa a ne, se občasno spakujeta, delata celo grimase, zlasti pa komentirata vse, kar jima pride na misel, na misel pa jima pride vse živo. Njun privilegij je, da sta v studiu in da imata na voljo veliko časa za govorjenje. Zadeve so kajpak resne, zato sledi preprosta lekcija o resnični naravi politike in političnih komentarjev, pa ne le v Sloveniji.

Nobenega dvoma ne more biti, da bi politiki morali natančno vedeti, kaj politika sploh je. Ne bi se smeli imenovati politiki, če ne vedo, s čim se ukvarjajo, kako se dela politiko, kaj moraš delati, da se sploh lahko imenuješ politik. Če namreč ne veš, kaj je politika, se sicer še vedno lahko imaš za politika in morda te imajo za politika tudi drugi ljudje, toda tvoje politično delovanje proizvaja učinke, ki niso dovolj dobri za občestvo, lahko pa so celo škodljivi. Povejmo torej, kaj je politika.

Na kratko: politika je družbena praksa, ki ima zelo dolgo zgodovino. Torej že na začetku ne moremo reči, da je politika zasebno delovanje tega ali onega političnega posameznika, skladna z njegovo psihično ekonomijo, z njegovimi fantazmami ali imaginarnimi prepričanji. Ko se torej politik znajde v konkretnem družbenem polju, je pred njim dolga zgodovina politike, ki bi jo moral poznati. Moral bi se seznaniti z njo, da bi dodobra spoznal, kaj je politika, tako kot se mora mizar spoznati na mizarjenje ali čevljar na čevljarjenje. Torej ni res, da si politik že samo zato, ker si rečeš, da si. In dolge zgodovine politike se ne naučiš čez noč; spoznaš jo šele po daljšem času. Če prebereš kako dobro knjigo, seveda, drugače pač ne.

Dolga zgodovina politike je trd oreh za vsakega človeka, ki bi hotel postati politik, kajti najprej je zavezana etiki, razumevanje tega pa terja velik kognitivni napor. Ne obstaja namreč politika brez etike; obstajajo sicer ljudje, ki se imenujejo politiki in niso zavezani etiki, a ti so politiki le v škodo. Povezava je nujna zato, ker je politika potrebna, smiselna in koristna v družbenem polju, v katerem ljudje prepoznavajo nepravičnosti. V družbenem polju, v katerem nepravičnosti ne bi bilo, politika ne bi bila nič drugega kot golo administriranje vsakdanjega življenja, ki ga mimogrede opravijo birokrati. To bi bilo družbeno polje, v katerem bi bilo vse na svojem mestu in bi teklo kot namazano. Družba bi bila stroj, za katerega bi bilo treba skrbeti, kot tudi sicer strojniki skrbijo za stroje, da se ne pokvarijo in da jih popravljajo, ko se kvarijo.

Zgodovina politike pa nam pove, da ne obstaja tako družbeno polje, da nikoli ni obstajalo in da sploh ni možno. Vedno bodo zato nepravičnosti in vedno bo obstajala potreba po politiki kot etični praksi.

In vselej bo obstajala zavest o zlu. Politika kot etična praksa je zato nujno zavezana svobodi in odgovornosti politikov. Ali nekoliko pregnano rečeno: politiki so svobodni, da odgovorno skrbijo za zmanjševanje nepravičnosti v družbenem polju in za razumevanje zavesti o zlu. Torej niso svobodni, da delajo, kar hočejo, temveč so svobodni, da razumejo, zakaj se dogajajo nepravičnosti, in da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da nepravičnosti ne bi bilo več ter da bi vsi ljudje dobro razumeli samo naravo nepravičnosti in zla. Politiki morajo zato misliti, brati dobre knjige, razumeti naravo politike in etično delovati, saj se le tako svobodno upirajo nepravičnostim in zlu, to pa tudi morajo delati, ker ja taka njihova dolžnost.

Vidimo torej, da je imel Platon prav, ko je trdil, da bi morali družbo voditi filozofi. S tem ni mislil, da bi morali biti politiki poklicni filozofi, saj zadošča, da se ljudje potrudijo biti politiki. Problem pa je, da nikakor ne morejo postati politiki, če ne razumejo narave družbenega življenja in nepravičnosti. Če tega ne razumejo, ne morejo etično delovati, to pa pomeni, da ne morejo zmanjševati nepravičnosti v občestvu, v katerem delujejo.

V Sloveniji obstaja dober simptom, povezan z naravo politike in z dejanskimi identitetami slovenskih politikov, ki ga vedno znova artikulira zlasti Miro Cerar, ko predava državljanom o vrednotah in morali. Namesto da predava državljanom, bi moral namreč predavati samemu sebi in svojim sotrpinom, ki slišijo na ime politik, da bi razumeli samo naravo politike.

Zakaj bi jim moral predavati? Ker so slovenski politiki v glavnem podrejeni Kapitalu, ne pa resnici in etiki. Kapitalu so podrejeni, ker so po lastni volji nasedli novoreku, ki jih prepričuje, da zna samo Kapital uravnavati družbeno življenje tako, da je dobro za vse ljudi.

Dokazov za nasprotno trditev je veliko, toda politiki jih ne poznajo in jih očitno nočejo poznati.

Politiki so torej odgovorni po definiciji in morajo biti odgovorni. Niso svobodni, da se odločajo, ali bodo odgovorni ali ne bodo. Odgovorni so državljanom, ki jih morajo zamenjati, če ne razumejo narave politike.

Državljanom so namreč lahko odgovorni le, če se vedejo etično, če torej razumejo, kaj je mislil Marx, ko je govoril o resnični ali pravi demokraciji.

Ko govori Marx o pravi ali resnični demokraciji, misli na ljudi, državljane, ki se svobodno povezujejo med seboj, drug z drugim, in skrbijo za lastno bodočnost. Ideja je kajpak komunistična, saj je to očitno; kapitalizem ne pozna demokracije, kar je tudi očitno, če razumemo zakon profitabilnosti in koncentriranja kapitala v rokah elit.

Vidimo torej, da v zgodbi o politiki, etiki, pravičnosti, demokraciji in svobodnih ljudeh, ki načrtujejo lastno bodočnost, nikjer ni Kapitala.

Ni ga, ker ga ne potrebujemo; ne potrebujemo ga, ko razmišljamo o naravi etike in demokracije, potrebujemo pa ga, ker smo potopljeni vanj in ker določa naša življenja.

Natanko v tej perspektivi se poti politikov razhajajo. Po eni odidejo vsi tisti, ki podpirajo Kapital. Ti navadno predavajo ljudem, kako naj se vedejo, da Kapital kot plašna ptica ne bo zbežal drugam. Po drugi odidejo tisti, ki vedo, da je politika etična praksa, ne pa korporativna praksa.

Politiki, ki so na ravni simbolnega poslanstva, delujejo tako, da so zavezani resnici in dobremu, saj je oboje neločljivo prepleteno z idejo etike in pravičnosti. In ko tako delujejo, ne predstavljajo elite, saj so del demosa, občestva svobodnih ljudi, ki sami odločajo, kako bodo živeli. Politiki so zgolj njihovi odposlanci, so zastopniki ideje dobrega.

Torej ne gre za nostalgijo, ne gre za priklanjanje Kapitalu, saj gre za komunizem, demokracijo, etiko in pravičnost. O tem pa ona gospoda na televiziji nista črhnila ne bele in ne črne. Samo domnevamo lahko, zakaj nista.