Kako se slovenski politiki, bankirji in ekonomisti lotevajo reševanja aktualnih družbenih problemov? Lotevajo se jih tako, kot je sicer v navadi. Ljudje pogosto rešujejo aktualne probleme tako, da jih zapakirajo v nove navidezne probleme, ki jih je laže reševati kot objektivne probleme. Vsi poznamo zgodbo o človeku, ki raje išče izgubljeni ključ pod lučjo, ne pa tam, kjer ga je dejansko izgubil. Kakšne so koristi od takega reševanja problemov? Velikanske. Za nekatere, seveda. Pri nadaljnjem odgovarjanju na vprašanje mi je v veliko pomoč izjemna knjiga Fredrica Jamesona z naslovom Representing Capital.

Na začetku moram jasno izpostaviti zamisel, s katero se strinja tudi Jameson: nihče ni gospodar nad Kapitalom in nihče ne more upravljati z njim, kot bi hotel. Res je ravno nasprotno: gospodar je absolutni Kapital. Ko torej ekonomisti, bankirji in politiki trdijo, da vedo, kako bodo vplivali nanj, da se bo obnašal po njihovih željah, zgolj blefirajo in izražajo nemoč.

V kapitalizmu je blefiranje in izražanje nemoči zelo pomembno in funkcionalno. Ko ljudje spoznavajo resnico družbenega življenja, postajajo živčni, Kapital pa noče, da postajajo, zato jih nenehno pomirja. Pomirjanje je ključna razsežnost blefiranja in izražanja nemoči.

V tej perspektivi je seveda neprimerno laže manipulirati z ljudmi tako, da jim predstaviš konkretne simulirane probleme, s katerimi naj se ukvarjajo, da ne bodo mislili, kako v resnici deluje kapitalizem kot sistem. Ukvarjajo naj se torej z drobnimi vsakdanjimi problemi, delajo naj na sebi, pazijo naj na teroriste in prebežnike, gledajo naj televizijo, po rokah naj vrtijo pametne naprave, predvsem pa naj bodo tiho, da ne bodo splašili plahe ptice, ki sliši na ime Kapital.

V diskurzu gospodarja tako elite predstavljajo ljudem zamisli, kako naj živijo, in to imenujemo ideologija. To ni napačna zavest in Marx nikoli ni rekel, da je. Rekel je tole: odnosi med ljudmi postajajo v kapitalizmu vse bolj komodificirani, kar pomeni, da so podobni odnosom med predmeti ali objekti, ki jih je mogoče prodajati na trgu, ideologija pa je vrsta zamisli, kako ljudem onemogočiti, da bi spoznali resnico komodificiranja; saj tudi predmeti ne razmišljajo, v kakšnem svetu živijo.

Ideologija je zato inventivna, poudarja Jameson, kajti ljudje vendarle niso neumni in bi utegnili začeti razmišljati in spoznavati resnico. Nenehno se mora spreminjati in ustvarjati nove zamisli, da drži ljudi v šahu. Preprosto rečeno: danes vsak človek vedno znova posluša elite pripovedovati o trgih in o njihovem pomenu in funkcijah in vrednosti in vsem drugem, da bi verjel v lepši svet, ki je za vogalom. TO je ideologija: ko trg postane metafizični princip vsakdanjega življenja, kot ga imenuje Jameson, ko postane temeljni princip življenja posameznika in vzvod kolektivnega življenja vseh ljudi.

Fantomski podobna objektivnost, o kateri govori Marx, je koncept, ki nam pomaga razumeti, da ideologija ni posameznikova iluzija ali zmota, temveč je mnogo več, saj je empirično družbeno dejstvo, zaradi katerega ne razumemo dobro realnosti, v kateri sicer živimo.

Kar se ljudem pojavlja, ko spontano zaznavajo svet, je kajpak resnično in je realnost, le da je posredovana. Pomembno vlogo pri oblikovanju take realnosti imajo kajpak mediji.

Prav zato ni naključje, da kaže JJ že dalj časa živo zanimanje zanje. Pravijo, da bo ustvaril svojega, a saj to pričakujemo že dolgo časa. Nenehno se mu dogajajo krivice, zato je normalno, da bo skušal prek lastnega medija prepričevati ljudi, da se mu dogaja prav to, da bi mu bili naklonjeni.

Največji problem pri razumevanju realnosti je tale: pojavljanje realnosti (prek medijev) ni napačno, je pa v službi Kapitala oziroma njegovega temeljnega principa, ki pomeni koncentriranje kapitala, kar pomeni kopičenje denarja, premoženja in odnosov.

JJ želi koncentrirati kapital, ki je drugo ime za družbene odnose. Tega mu nikakor ne moremo zameriti, saj živimo v kapitalizmu, v katerem je to običajna praksa pripadnikov elit; vsi drugi so namreč prešibki, da bi kaj koncentrirali. Kopičenje odnosov pa pomeni tudi kopičenje moči. Tudi glede tega ni nobenega problema. Ta nastane tisti hip, ko nam je jasno, čemu tako kopičenje moči.

Kopičenje je olajšano s tem, kar je značilno za spontano vedenje ljudi. Ali kot pravi Marx: ljudje sami od sebe brez posebnega mentalnega napora obnavljajo realnost, kakršna se pojavlja pred njihovimi očmi. Prispevajo k njej, ne da bi vedeli, da še sebe dodajajo kot objekt k drugim objektom. Ničesar ne kopičijo, zato pa ustvarjajo vrednost, ki jo kopičijo elite.

Adorno je prepoznal mehanizem in dodal: ljudje sami prispevajo k spreminjanju sebe v blago, ki se prodaja na trgu. Upajo, da bodo zanj kaj iztržili, in pri tem rade volje tekmujejo z drugimi ljudmi, ki želijo isto. Iztržijo malo, a vselej upajo, da bo jutri bolje.

Družbeni odnosi so zato posredovani s kapitalom, z odnosi med stvarmi in z odnosi, ki jih imajo stvari z denarjem. Ko se ljudje sklicujejo na družbo, ne vedo, da mislijo v resnici na infrastrukturo, ki jo oblikuje za svoje potrebe Kapital.

Povedano na kratko: kapitalizem deluje, če delujejo iluzije. Prve so tiste, s katerimi se ukvarjajo ekonomisti, ki so v glavnem propagandisti in zagovorniki Kapitala, kot jih imenuje Jameson, druge pa so tiste, v katere verjamejo posamezniki in posameznice; če so prve sistemske in objektivne, so druge subjektivne in idiosinkratične. Med seboj se navadno dopolnjujejo, zato jih je vedno več.

Natanko tu odigravajo ključno vlogo mediji. Prek njih se na ljudi prenaša množica podob in zamisli, s katerimi njihovi lastniki dosegajo nenavadni cilj, o katerem je govoril tudi Marx, ko je razpravljal o reproduciranju delovne sile, ki jo Kapital zelo potrebuje, saj ustvarja vrednost.

Cilj je, kot rečeno, nenavaden in nekoliko paradoksen: ljudje se morajo reproducirati, toda obenem morajo ostati fiksirani na krajih, kjer že živijo. Ali drugače rečeno: nenehno se mora nekaj dogajati, da se nič ne premakne.

Jameson pa ponudi ob branju Kapitala še bolj radikalno zamisel: delavci niso le reproducirani v družbenem polju, temveč so tudi producirani. Preden se obnavljajo, jih ustvarijo. Ali drugače: delavec ni naravno bitje, ki se rodi; ne obstaja narava delavcev.

Toda natanko zaradi tega bi se moral upirati produciranju in reproduciranju. Marx ima v rokavu še enega asa. Kapitalist sam namreč nikoli ni bil in nikoli ne bo subjekt zgodovine. Natanko zaradi tega mu ne bi smeli dovoliti, da kreira zgodovino in the first place.

Dokler se ljudje ne upirajo, Kapital prelaga nanje probleme, ki jih ustvarja, obenem pa odlaga in onemogoča vpogled v kontradikcije kapitalizma. Rezultat je, da ljudje mislijo, da je kapitalizem naraven sistem skupnega življenja, da so sami naravna bitja in da je najboljša oblika življenja tista, ki je naravna.

Ali kot je večkrat rekel Marx: kapitalizem je stroj za reproduciranje delovne sile, ki proizvaja vrednost, medtem ko so kapitalisti mašine za prisvajanje presežne vrednosti in njeno kopičenje v lastnih rokah.

V tem je bistvo: v kapitalizmu se ljudje spreminjajo v stroje, ki niso nič drugega kot priveski Mašine, a obenem verjamejo, da so naravni deli Narave. Za tako spreminjanje je dovoljeno uporabljati čisto vsa sredstva, ki si jih je sploh mogoče izmisliti, to pa tudi ves čas delajo.