Kdor ima vsaj kanček vesti, je moral ob dogodkih, ki so se zgodili v zadnjih tednih (in ki so postali nekakšen indikator (ne)solidarnosti in (ne)demokratičnosti – pa tudi odkritega sovraštva in cinizma – različnih političnih strank oz. njihovih zastopnikov), začutiti vsaj nelagodje, če že ne kakšen bolj določen občutek, kot sta na primer jeza in sram. Dogodki, o katerih govorim, so povezani z usodo t. i. migrantov iz severno- in osrednjeafriških držav, ki iščejo zatočišče v Evropi – in pa z reakcijo voditeljev držav članic EU in zastopnikov institucij EU na drugi strani. Kdor torej še ni popolnoma izgubil moralnega občutka in potonil v brezbrižnost, ki prežema institucije, ki naj bi sicer skrbele za blaginjo in naj bi širile duha solidarnosti (ideja EU se je med drugim napajala tudi iz idej blaginje, miru in solidarnosti), je mogel, ali raje: moral občutiti jezo ob izjavah ljudi, ki stojijo na čelu teh institucij in domnevno zastopajo naše interese.

Ti ljudje so namreč vsi po vrsti sicer poudarjali, kako moramo biti solidarni, a tudi previdni in zadržani. Iz njihovega ravnanja pa je potem sledilo vse kaj drugo. Ti isti ljudje so namreč potem sprejeli direktivo, ki je namenjena zlasti določanju, kako ravnati, da bodo države EU lahko čimbolj »učinkovito« vračale »migrante« v njihove matične države. Kot državljane EU pa bi nas pri tem moral navdajati tudi občutek globokega sramu. Medtem ko ljudje na poti v obljubljeno deželo Evropo množično umirajo ali pa životarijo v njenih zbirnih centrih (objavljen je bil podatek, da je v zadnjih 15 letih pri poskusu prehoda čez Sredozemsko morje umrlo več kot 20 000 ljudi, v zbirnih centrih po Evropi pa živi okoli 600 000 ljudi – zaradi česar ni pretirano reči, da se pred našimi očmi dogaja humanitarna katastrofa, ki se jo poskuša pomesti pod preprogo), voditelji naših držav brezsramno barantajo in se pogajajo o kvotah beguncev, ki naj bi jih vsaka država sprejela.

Slovenija naj bi tako sprejela 702 človeka, a je vlada to že zavrnila in se pridružila tistemu žalostnemu refrenu, ki je zaokrožil po Evropi in zaradi katerega bo slednja le še dlje od svojih plemenitih zgodovinskih (razsvetljenskih) idealov (med katerimi, kot rečeno, je tudi demokracija).

Vse bolj priljubljeno namreč postaja mnenje, naj vsaka država sama določi obseg pomoči (oz. kvoto). Gre za logiko izbire, ki naj bi tudi na področju morale legitimirala sama sebe: vsakdo naj ravna, kakor komu ustreza – ne obstaja namreč nikakršna dolžnost pomagati, ampak naj bo izbira glede tega povsem prepuščena posameznikovi dobri volji (v tem primeru dobri volji posameznih držav). O nemoralnosti takšne drže je vendarle treba še nekaj reči. Spomnimo na znameniti primer, ki ga je dal Peter Singer pred nekaj desetletji v svojem odmevnem članku. Primer gre takole: denimo da bi šel nekdo mimo plitkega ribnika, v katerem se utaplja otrok, in ga ne bi hotel rešiti, ker bi se bal, da bo uničil svoje čevlje, za katere je dal veliko denarja. Najbrž bi se večina ljudi strinjala, da razlog, ki ga je navedel, zakaj ni hotel pomagati, na noben način ne more upravičiti njegovega ravnanja in ga odvezati krivde. Kriv bi bil, ker ni hotel pomagati sočloveku v življenjski nevarnosti, pa čeprav bi mu lahko pomagal, in to ne da bi pri tem tvegal izgubo česarkoli, kar bi imelo primerljivo vrednost: življenje drugega bi lahko rešil, ne da bi pri tem dejansko tvegal svoje lastno življenje – torej je bil v tem primeru dolžan pomagati. Singerjeva poanta je, da je takšno razmišljanje tako elementarno, da bi za vsako družbo, ki poskuša ohranjati neke bazične moralne standarde, le-to moralo biti nekaj povsem samoumevnega.

Naša država pa na področju morale ni svetal zgled, ampak je bolj ena žalostnih mediokritet (pa čeprav jo vodijo ljudje, ki so si oblast pridobili z obilico besed in krilatic o morali). Notranja ministrica k svojemu zatrjevanju o tem, kako moramo biti solidarni, ni pozabila dodati, da moramo biti pri tem previdni, saj bi se med begunce utegnili infiltrirati potencialni teroristi. V svoji pomoči moramo torej paziti, da si ne naredimo škode – drugi je namreč lahko tudi nevaren. (Enako »argumentacijo« so sicer izrazili tudi v opozicijski SDS.)

Ministričin »razmislek« (ki sicer sploh ni njen, saj se ponavlja v govorih funkcionarjev širom po Evropi) očitno meri na določeni učinek. Kaj bi se namreč zgodilo, če bi ljudstvo vzelo solidarnost zares? Brezpogojna solidarnost (solidarnost z drugim kot sočlovekom – šele v tem primeru lahko govorimo o resnični solidarnosti) bi po nujnosti privedla do določenih sprememb, ki bi lahko ogrozile namere vladajočih. Solidarnost namreč pomeni, da nekdo poskuša narediti nekaj, kar bo dobro za drugega, ne da bi ob tem računal, koliko koristi mu bo to prineslo. Sodelovanje ljudi v prizadevanju za obče dobro (onkraj preračunljivosti) – kar je Aristotel prepoznaval kot temelj vsake pravične družbe, Jacques Derrida pa je o tem kasneje govoril kot o politiki prijateljstva – pa je v kapitalizmu že samo po sebi subverzivno, saj nasprotuje logiki tekmovanja na svobodnem trgu in kopičenja profitov. (Ko vladajoči politiki zagovarjajo solidarnost, pri tem pravzaprav poskušajo le-to vzdrževati v njenih mejah: solidarnost zanje pomeni tisto mero medsebojne pomoči, ki je nujna, da neko občestvo ne razpade – noben kolikor toliko razumen zastopnik oblasti si namreč ne prizadeva za popoln kolaps družbenega, saj bi to ogrozilo tudi njegovo vladavino.) Solidarnost do beguncev bi od držav zahtevala radikalno spremembo aktualnih politik. Slednje so večinoma usmerjene stran od investicij v socialno blaginjo (dobrega za večino ljudi) in bolj ali manj delujejo kot instrumenti kanaliziranja presežne vrednosti v že obstoječe centre kapitala in utrjevanje oblastnih pozicij. Zaradi tega se ni nadejati, da bodo države EU samoniklo začele izkazovati solidarnost in dejansko delovati v smeri rešitve humanitarne katastrofe, ki se dogaja v tem času na njenem ozemlju.

(Države EU še za blaginjo lastnega prebivalstva storijo bore malo. Če vzamemo za primer našo državo. Pred nekaj dnevi smo lahko brali o tem, kako v različnih sferah javnega sektorja – od zdravstva do policije – kronično primanjkuje ljudi, zaradi česar institucije, ki delujejo v javnem interesu, ne morejo več delovati tako, da bi lahko nemoteno izpolnjevale svoje osnovne naloge. Vendar v vladajoči politiki to še ni nekaj, kar bi zahtevalo hitro ukrepanje. Raje razmišljajo o privatizaciji javnih storitev, torej o ukrepu, ki se je v preteklosti že večkrat izkazal za primer slabe prakse – gledano s stališča blaginje večine prebivalstva.)

V drži ministrov držav EU gre za star in preizkušen politični manever. Najboljše sredstvo za nadzor ljudi je vzbujanje občutkov negotovosti in strahu – ljudje bodo potem spontano iskali zatočišče pod okriljem tistih oblastnikov, ki bodo dovolj prepričljivi v obljubljanju varnosti, in bodo potem pripravljeni podpreti kakršnokoli delovanje, ki ga bodo oblastniki prikazali kot nujno (za zagotavljanje varnosti). Ker pa večina ljudi vendarle ni čisto brez moralnih načel, bodo morali zastopniki oblasti ustvarjati tudi videz, da je pravičnost cilj njihovega delovanja; kot je vedel tudi Platon: komur gre za oblast, da bi mu ta potem služila kot sredstvo za dosego lastnih zasebnih ciljev, si mora prizadevati ne za pravičnost sámo – ta namreč ne prinaša dobičkov, po katerih hlepijo oblastiželjni – temveč mora zgolj ustvarjati videz pravičnega ravnanja: ta mu bo zagotovil priljubljenost in ljudsko podporo. (Najbrž je jasno, da nekdo, ki bi mu šlo za resnično demokracijo, takšne drže nikdar ne bi zavzel. Demokracija nima nikakršne zveze z nadzorovanjem ljudi in manipuliranjem z njimi. V trenutku, ko nekdo manipulira, to že počne zato, ker je prepričan, da ljudem ne gre zaupati in da ti niso sposobni odločati o stvareh, ki zadevajo občestvo, da so preneumni, preveč nemoralni ali preprosto nedoletni …)

Eden od poslancev (natančneje: šlo je za poslanca Grimsa) je takšno linijo »rezoniranja« pripeljal do simptomatičnega sklepa: ne samo, da so med begunci potencialni teroristi, stvar je zanj še hujša – če dopustimo, da se begunci začnejo naseljevati v Evropi, potem gre pričakovati eskalacijo, ki bo imela katastrofalne posledice. Najprej bodo prihajali v tisočih, kasneje v sto tisočih, še nekoliko kasneje pa v milijonih. Terorizem je v tem pogledu le minorna grožnja. Prava grožnja so po tej logiki torej begunci sami (in ne le tista manjšina med njimi, ki bodo domnevno izkoristili begunsko krizo za namen izvrševati teroristična dejanja po evropskih mestih) – če jim dopustimo, da prihajajo v Evropo, bodo sčasoma povsem spremenili njeno obličje. Pravi teroristi so torej prav ti ljudje, saj lahko uničijo sámo kulturo, pomenijo grožnjo našemu bistvu, identiteti … -- To je ksenofobija v čisti obliki: tujec je grožnja prav kot tujec – čeprav je lahko čisto miroljuben. Česar se je treba bati, je že sama njegova prisotnost …

K popačenju pogleda na katastrofo prispevajo tudi mediji, ki za begunce vztrajno uporabljajo besedo »migranti«. Ljudje, ki so jih pred nekaj dnevi na italijansko-francoski meji pretepali italijanski policisti, so bili večinoma begunci iz vojnih območij. Kot je v TV oddaji poudaril Boštjan Videmšek, je beseda migrant že vrednostno obarvana – tukaj pa ne gre preprosto za ljudi, ki se selijo oz. menjajo svoje prebivališče (migrant na splošno označuje človeka, ki potuje v iskanju novega bivališča ali delovnega mesta), temveč so ljudje, ki bežijo pred smrtno nevarnostjo, ljudje, ki si skušajo rešiti življenja. Ko se v medijih za njih vztrajno uporablja beseda »migranti«, se tudi s tem zabriše njihovo pravo podobo, hkrati pa se potem nanje lažje pripnejo negativne podobe, ki so danes pogoste, namreč podobe migrantov kot latentne grožnje: migranti kot tisti, ki prihajajo, da bi zasedli naš življenjski prostor, nam odvzeli službe ipd. Takšna podoba solidarnost potem kajpada zmanjšuje oz. povsem zrelativizira njen pomen.

V medijih je zakrožila tudi fotografija, na kateri je fotograf uspel ujeti podobo, ki mnogo pove o času, v katerem živimo, ponudi pa tudi možnosti za razmislek o vprašanju iz naslova tega zapisa. Na fotografiji vidimo v ospredju plazečega se temnopoltega moškega. Na sebi ima dolga oblačila, je brez obutve, ravno je prišel z morja na peščeno obalo, izgleda telesno izčrpan. Napis pod fotografijo nam pove, da gre za begunca iz ene od severnoafriških držav, ki je prispel na Kanarske otoke. V ozadju (nekoliko zamegljena) podoba treh oseb: osebe so belopolte, v počitniških oblačilih, ležerno nameščene na plaži, po videzu uživajo na soncu in verjetno malo kramljajo o tem in onem. Zdi se, da moški v njihovi bližini ni zbudil posebne pozornosti oz. njegova prisotnost sploh ni na noben način vplivala na vedenje in lego treh oseb. (Kot da bi bil za one tri osebe afriški moški, ki se je pojavil pred njimi, nekakšen naravni pojav, takšen, kot je denimo valovanje morja, tako običajen, da se zanj sploh nihče več ne zmeni.) Fotografija je pomenljiva, ker prikaže neki odnos. Ta ni samo odnos tistih treh oseb do četrte, ampak se na njej pokaže nekaj, kar zadeva vse nas. Dokler namreč zgolj pasivno opazujemo – in s tem tudi podpiramo – odločitve naših vlad in tako nasedamo njihovi propagandi (npr. da to, da naša država ni sprejela kvote, ki ji je bila določena, priča o odgovornem ravnanju – prim. izjavo generalne direktorice direktorata za upravne zadeve, migracije in naturalizacijo na MNZ), je podoba treh oseb, ki bolj ali manj brezbrižno opazujejo trpljenje četrte, naša zrcalna podoba.

Danes je demokracija v najbogatejših državah Zahoda postala sinonim za družbene razmere, kjer vladajo elite, ki poznajo solidarnost le do tistih, ki se v premoženju in družbenem statusu lahko prepoznavajo kot enaki, večina ljudi je iz procesa političnega odločanja dejansko izključena, javni prostor pa so uzurpirali spektakli in uprizarjanje politike kot igric medsebojnega obračunavanja politikov, ki jih vodita pohlep in oblastiželjnost. Države EU so vse po vrsti zapriseženo demokratične, čeprav v njih prevladuje ideologija, ki pravi, naj vsak skrbi predvsem zase (in vsak naj prevzame odgovornost za svoj morebitni neuspeh). – Trdim, da kdor takšno ideologijo sprejema kot svoje vodilo, ne more biti za demokracijo. Zakaj?

Zato ker demokratična družba temelji na načelih humanizma (v središču katerega je prizadevanje za obče ali univerzalno dobro) in tem, kar je Derrida, navezujoč se na Kantovo razmišljanje o večnem miru in kozmopolitizmu, imenoval brezpogojna gostoljubnost. Ideja govori o tem, čemur je zavezano človekovo etično delovanje: ko drugi potrka na vrata – še zlasti takrat, ko potrebuje pomoč in solidarnost – mu ta na široko odprem, pri tem pa mu ne postavljam nekakšnih pogojev, ki jih mora najprej drugi izpolniti, da bo zaslužil mojo pomoč. Edino na takšen način bo mogoča demokracija (ne bi smeli misliti, da je demokracija preprosto nekaj, kar pade z neba; zanjo si bo vselej treba prizadevati, kot poudarja Derrida z izrazom »demokracija, ki pride«) kot družba, v kateri bo imel vsakdo zagotovljene enake možnosti za dostojno življenje (kar bo to veljalo tudi za nekoga, ki prihaja od drugod), njene institucije, namenjene upravljanju s skupnimi zadevami, pa bodo v službi obče dobrega. V nasprotnem primeru – ko te institucije skupine ljudi izkoriščajo za dosego svojih partikularnih interesov – namreč ne moremo govoriti o demokraciji, ampak o neki drugi obliki politične ureditve, npr. o oligarhiji.

Kdor je torej danes še za demokracijo (o zastopnikih oblasti pri nas in v EU lahko dvomimo, da so za demokracijo), si bo torej prizadeval za solidarnost in bo podprl zamisli, kakršna je tista, ki jo je oblikoval Ibrahim Nouhoum. Demokracija namreč ne more pomeniti branjenja naših lastnih privilegijev in brezbrižnost do tistih, ki niso imeli te sreče in so ostali zunaj. Demokratične države bi bile tiste, ki bi med sabo tekmovale o tem, koliko pomoči bodo uspele ponuditi soljudem v stiski. Vsaka bi si namreč prizadevala ponuditi kar največ.