»Nemški delojemalci in njihove družine ne bodo plačali volilnih obljubil delno komunistične vlade.«

»Dogovor bi lahko dosegli v eni noči.«

“Ne gre za trmoglavost. Gre za demokracijo.”

Avtor prve izjave je vodja nemških socialdemokratov in podkancler Sigmar Gabriel, druge grški finančni minister Janis Varufakis (Delo), tretje pa grški premier Aleksis Cipras (Common Dreams). Iz njih lahko razberemo bistvo “grške krize”.

Evropo oziroma finančne institucije je na smrt strah Grčije. Bojijo se komunizma, čeprav besedo namerno uporabljajo v slabšalnem ideološkem smislu. V Grčiji se dejansko odvija ekonomska vojna: na eni strani so fašistoidne finančne institucije s svojimi političnimi lakaji, med katerimi je na vidnem mestu tudi vrh slovenske politike, na drugi strani sta grško ljudstvo in demokracija, ki ju zastopata grška Siriza. V resnici sploh ne gre za ekonomske probleme, temveč za ideologijo neoliberalizma, ki danes vlada svetu, in tej ideologiji je Grčija “trn v peti”.

Milijarde, ki jih dolguje Grčija, so za finančne institucije drobiž; Evropska centralna banka (ECB) vsak mesec v finančni sistem vbrizga najmanj 60 milijard evrov. Grški dolg je za ECB “mala malica”. V finančnem sektorju danes krožijo bilijoni evrov, a ti bilijoni niso namenjeni ljudem, temveč se preko borznih špekulacij stekajo v žepe najbogatejših.

Da bi ohranili takšen sistem je potrebno zatreti sleherni poskus demokratičnih sil, da bi poskrbele za blaginjo ljudi. Ljudi je treba držati v stanju negotovosti in dolgov, kajti takrat pristanejo na vse: na slabo plačana delovna mesta, zastrupljeno hrano in uničeno okolje, na nekvalitetne izdelke, slabe javne storitve ter nedemokratično družbo, ki ji vladajo hlapci finančnih ustanov. Resnična demokracija je tudi ekonomska demokracija in tega se bojijo finančne institucije. Ekonomska demokracija je najhujša nočna mora fašistoidnih finančnih ustanov, ki jih vodijo ozke globalne elite.

Zdaj bodo politiki in glavni mediji Grčijo proglasili za glavnega krivca za prihajajočo novo globalno finančno krizo, ki se bo začela z velikimi padci na borzah. A pravi krivci so centralni bankirji in politiki, ki že od leta 2008 finančni sistem “rešujejo” z bilijoni in bilijoni evrov, dolarjev in drugih valut. In vse to na račun navadnih državljanov, ki morajo varčevati na vseh življenjskih področjih. Za propadanje Evrope so pravi krivci Mario Draghi (predsednik ECB) in politiki, ki mu stojijo ob strani, zagotovo pa ne Janis Varufakis in Aleksis Cipras ter grško ljudstvo.

Ne gre za nemške delavce (delojemalce) in njihove družine, pač pa za najbogatejše ljudi na svetu. Ti so tisti, ki se bojijo grškega vztrajanja pri demokraciji, pravičnosti in blaginji. Janis Varufakis ve, da je grško krizo enostavno rešiti - politično, dobesedno čez noč. Vendar večina evropske politike noče takšne rešitve, saj so že dolgo samo servis finančnih ustanov in že dolgo ne delajo več v interesih lastnih državljanov.

Zato podpiramo grški boj z globalno finančno Hidro, ki ne uničuje samo Grčije, temveč vse nas. Grki se borijo tudi za nas.