Skoraj vsakič, ko naletim na oddajo, pesem, predstavo, prireditev, risanko ali revijo za otroke, mi gre na bruhanje. Bolje jo odnesejo le knjige, a še te ne povsem. Morda isto velja tudi za vas, morda pa ne. Ves ta gravž mora namreč nekim ljudem pasti na um, morajo ga ustvariti in spraviti v javnost. Javnosti mora biti vsaj znosen, sicer ga ne bi kupovala, brala, gledala in poslušala, ne da bi pričela metati kamne ali vsaj šla stran.

Pod pojmom »javnost« seveda ne mislim otrok, ampak njihove odrasle. Otroci bi morali imeti povsem oprane možgane, da bi jim lahko bile všeč nenaravne, kičaste, olepšane in prisiljene kulturne 'dobrine' za otroke, kaj šele, da bi se jih bili sposobni sami domisliti. Kadar rečejo, da jim je bilo nekaj takega všeč, to storijo zato, da bi osrečili svoje oprane odrasle svojce, ki ta odgovor od njih pričakujejo in se ga razveselijo. Bolj so jim všeč nasilne kulturne 'dobrine' za otroke. Zakaj? Ker živijo v nasilnem svetu odraslih, ki to nasilje prikrivajo pred svetom (govorijo npr., da je treba vse Cigane in muslimane pobiti, ker so samo za zgago, vendar tega ne storijo). Junaki, ki se odkrito spopadajo z zgagami, jim zato delujejo verodostojni. Jim pa seveda ta ali ona njim namenjena 'kultura' pere možgane. Ko odrastejo, nekateri postanejo starši, ki s temi pomijami hranijo svoje otroke, ali celo 'umetniki' in 'kulturni' delavci, ki jih mešajo in mečejo v otroške jasli.

Kultura za otroke najbolj peša po moralni plati. Zlikovce v zgodbah za otroke je moč prepoznati na prvi pogled, ker zlobno izgledajo in zlobno govorijo. Poleg tega so skrajno neumni. Nekoliko bolje je, kadar jih sploh ni. A ustvarjalci takrat ne pokažejo, kako ustvariti in vzdrževati skupnost in družbo, v kateri zlikovci nimajo moči, odpadejo ali sploh ne nastanejo. Ne, liki v 'dobrih' zgodbah so zgolj osladno prijazni drug z drugim – prav takšni kot strici z bombončki, ki v resničnem življenju resničnim otrokom povzročajo resnično gorje.

Kultura za otroke sveta ne vrednoti. Ne prikazuje ga, kakršen je, in ničesar ne pove o njem. Tudi kadar je 'izobraževalne' narave, je bebasta. Zadnjič sem videl takole otroško oddajo, v kateri so govorili o bikoborbah. Pikadorja so predstavili kot osebo, ki zabode sulico v bikovo hrbtenico, da mu ohromi vrat, da ni več tako nevaren toreadorju. To je seveda res. A kako bi bilo, če bi skušal na enak način otrokom predstaviti plinske celice v Auschwitzu? Pojasnil bi, da so bile namenjene množičnemu pobijanju ljudi, izumljene pa zato, da izvrševalci pobojev niso rabili biti v stiku z izvršenci. Predtem, ko so jih streljali, so namreč trpeli strašne duševne muke, ki so jim bile kasneje, ko so zgolj pritiskali na gumb, prihranjene. Tako lahko otroke 'izobrazimo' glede skoraj vsega in obenem poskrbimo, da so na koncu izobraževanja bolj neumni kot na začetku. To se v šolah v precejšnji meri žal že dogaja …

Kadar kultura za otroke vrednoti svet, to počne črno-belo. V primerkih 'kulturne ustvarjalnosti' za otroke, kjer nastopajo zlikovci, so ti vedno v celoti hudobni, tisti na 'pravi' strani pa v celoti dobri. Včasih se zlikovci (navidezno) pokesajo, včasih jih doleti kazen … in v naslednji zgodbi se pogosto spet pojavijo povsem nezaznamovani s preteklimi izkušnjami ter ponovijo vajo z enakim izidom. In kakšen je nauk teh zgodb? Da se najboljši med nami vse življenje borijo z enim in istim zlom in ga uspešno premagujejo, kar pa nič ne pomaga, ker se kmalu spet pojavi v enaki nadležni obliki kot prej.

»Za otroke je dobro karkoli,« je geslo, pod katerim nastaja 'kultura' za otroke. Svojčas ji je bilo prepovedano predstavljati zgolj spolne odnose in trupla. Zdaj se tu in tam pojavi kakšna mrtva mamica, babica ali bratec, ob katerih je mogoče nakladati o življenju in smrti, mrtvi zlikovci, ob katerih ni nobenega razpravljanja, pa so skorajda zaželjeni. Le o partnerskih odnosih in spolnosti otroci izvedo toliko kot prej – nič.

V diktaturah otroška kultura res ni dosti boljša, a ima vsaj cilj – vzgojo ubogljivih in bojevitih državljanov. Otroci se lahko do tega cilja opredelijo in v skladu s tem odrastejo v ovce (podložnike), volkove (trinoge), medvede (upornike) ali ptice selivke (begunce). V demokraciji pa otroška kultura nima cilja. Ustvarjalci naredijo, kar pač naredijo, in to pride do otrok brez nadzornikov, ki bi imeli kaj pojma o otroškem dojemanju sveta in bi se znali vprašati, ali je nek kulturni izdelek za razvoj otrok koristen, škodljiv ali brezvezen. Resnično kulturno vzgojo (= cenzuro bedastih vsebin in odprto pogovarjanje o necenzuriranih) lahko v takšnem okolju otrokom nudijo le starši, ki so bili kulturno vzgojeni. Takšnih je pa toliko, da jih lahko obravnavamo kot statistično napako … Za ostale je višek kulture prenos svetovnega prvenstva v nogometu ali obisk igralke iz telenovele v domačem mestu.