Medtem ko zagovorniki kulturnih standardov, ki smo jih že dosegli, pa že dalj časa pospešeno izginjajo, demokracije, obče dobrega, države in egalitarnosti nasprotujemo privatizaciji in nizamo argumente, s katerimi dokazujemo njeno bedno naravo, se zbirajo njeni okravateni zagovorniki in se naslavljajo na javnost z izjavo, da je Kapital plaha ptica, kar naj bi pomenilo, da moramo biti čim bolj tiho in da je ne smemo prestrašiti z govorjenjem oziroma razmišljanjem, saj lahko odleti kam drugam, to pa po njihovem mnenju nikakor ne bi bilo dobro za nas. Take so današnje oblike avtoritarnosti: nihče vas ne preganja z bičem ali s tajno policijo, zato pa pritiskajo na vaš nadjaz z na videz prijaznimi stavki in pozivi, kako se je dobro in koristno obnašati, da bo vaše vedenje in delovanje skladno z domnevnimi znanstvenimi izsledki, ki podpirajo širjenje Kapitala v vse pore vaših življenj. Človeku z zdravim razumom se zdi neverjetno, da si kdo sploh upa reči kaj takega, čeprav je obenem tudi povsem jasno, da se prav to mora dogajati, saj je v nekem bizarnem smislu Kapital zares plaha ptica, ki jo zagovarjajo prodane duše. Skušal bom pokazati, kakšen je ta smisel in kako uničujoč je v resnici. Naj dodam, da ne želim živeti v svetu, v katerem je mogoče zagovarjati trditev, da je Kapital plaha ptica, kajti to je obenem svet, v katerem človek ne sme razmišljati ali pa mora misliti zgolj in samo tisto, kar odobri prav ta plaha ptica. Mimogrede: največji morski tok na svetu prinaša velikanske količine tople vode v Arktični ocean, kar lahko sprosti gigantske količine metana, zaradi katerega bo planet še bolj vroč, kot že je, ljudje pa bodo vse bolj panični. V Indiji je doslej zaradi peklenske vročine umrlo že blizu 2500 ljudi; vlada je oblikovala odbor, ki bo ugotovil natančno število žrtev, vročina pa je nekoliko popustila in dosega zgolj 42 stopinj Celzija v senci.

Preden je Kapital plaha ptica, je torej predator. Ljudje, ki zatrjujejo, da je plaha ptica, s tem že diskvalificirajo sami sebe. Obstaja dovolj dokazov za predatorsko naravo Kapitala. Na primer.

Če bi bil Kapital res plaha ptica, bi deloval mnogo bolj razumno in premišljeno, kot deluje. Pojavljal bi se samo tam, kjer bi bili najboljši pogoji za njegovo plaho življenje in za kakovost življenja ljudi, kar bi avtomatično pomenilo, da globalnih recesij sploh ne bi bilo.

Pa so. Naslednja je za vogalom. Lastniki Kapitala namreč vlagajo denar tja, kjer si obetajo profite, ker niso plahe ptice, temveč so predatorji ali plenilci. Vlagajo ga v projekte, kakršni so na primer črpanje nafte in zemeljskega plina, s katerimi neposredno uničujejo naravo ter povečujejo količine ogljikovega dioksida in metana v zraku.

Dobičke, ki jih nagrabijo, uporabljajo za kupovanje delnic in mešetarjenje na borzah, saj hočejo kot dobri plenilci še več dobičkov. Zase, seveda. Niti slučajno ni res, da hočejo kot dobrotljive plahe ptice vlagati dobičke v nove projekte, ki bi bili dobri za ljudi. Povsem logično je, da bogati tako postajajo še bogatejši.

Finančni inženiring, o katerem govorim, torej nima nobene resne zveze s plahimi pticami. Od zadnje recesije se tako življenje večine ljudi ni spremenilo na bolje. Tako imenovana rast je resnično rast zgolj za elite, za vse druge pa ne. Kapital kot plaha ptica k vsem drugim ljudem namreč sploh ne pride, pa če so še tako prijazni in mirni in pridni. V tem je res nekaj bizarno plahega.

Na delu je preprosta prevara. Ljudem kar naprej govoriš o rasti in o lučki na koncu tunela, manipuliraš s številkami in jim dokazuješ, da vse raste in da recesije ni več, kajti s tem dosežeš, da se ljudje sami obtožujejo za morebitni neuspeh v življenju, kajti če vse raste, njihovo premoženje pa ne, so pač sami krivi, ker so odgnali plaho ptico od sebe.

Na delu je torej psihologija, ki jo Kapital spretno izrablja v svoj prid. Tudi zaradi nje, zlasti pa zaradi bogastva, se pripadniki elit dobro počutijo. Med njimi so sicer tudi depresivni ljudje, pa psihopatske osebnosti in borderline osebnosti, odvisniki od tablet, drog, seksa in alkohola, toda vsaj za kamere je mogoče prirejati zadovoljne obraze in nasmehe, zato jih vedno znova vidimo razigrane in s pesmijo na ustih.

Trditev, da vse raste, moramo vzeti zares. Res vse raste, le da moramo dodati dvoje. Prvič. Raste za elite. Drugič. Raste tudi prepad med elitami in vsemi drugimi ljudmi.

In ker bo vse raslo še naprej, saj ni logike, da bi se rast ustavila, se bo vse več delavcev znašlo na cesti, Zemlja pa bo vse bolj podobna Veneri. Delavci bodo prisiljeni iskati bedno plačana dela ali pa se bodo morali samozaposlovati za nekaj stotakov na mesec. Statistika bo seveda beležila zmanjšano stopnjo nezaposlenosti.

Najbolj bizarna zmožnost Kapitala kot plahe ptice pa je zmanjševanje varnosti ljudi in kakovosti njihovega življenja. Vsakdo mora namreč sam skrbeti za lastno preživetje. In natanko zanj tudi gre. V tekmi, v spopadih za preživetje je vsakdo sam, zato je stres velik. In depresije je veliko in samomorov je veliko. Zlasti pa je veliko občutkov nesmiselnosti življenja in praznine. Dan je pač dnevu enak in vse blago s svobodnih trgov ne more napolniti praznine v dušah.

Dolgovi ljudi so vsak dan večji. Številni jih ne bodo nikoli odplačali. Kaj se dogaja?

V knjigi Capitalisms and Capitalism in the Twenty-Firts Century, ki sta jo uredila Glenn Morgan in Richard Whitley(Oxford, 2012), zasledimo predvsem razprave o novih korporativnih strategijah, s katerimi skuša Kapital kot plaha ptica okupirati še zadnje kotičke planeta in iztisniti še tiste profite, ki jih sploh še lahko iztisne. To se namreč dogaja.

Plaha ptica se skuša torej v 21. stoletju organizirati predvsem takole.

Prvič. Oblikuje nove načrte za globalno kopičenje premoženja in vrednosti, ki jo sicer ustvarjajo delavci, v rokah elit. Še nikoli v zgodovini človeštva ni tako malo ljudi kopičilo tako veliko premoženja v svojih rokah.

Drugič. Plaha ptica vse bolj uporablja znanstveno vednost, da še bolj komercializira proizvode oziroma tržno blago, kot ga je doslej. To preprosto pomeni, da vam danes celo kilogram kruha prodajo tako, da vam obenem ponudijo še znanstveno disertacijo o njem.     

Tretjič. Plaha ptica ustvarja nove in nove finančne krize, napihuje balone in tlakuje pot novi globalni recesiji, saj ne obvladuje in tudi ne more obvladovati globalnih finančnih trgov, ki so kratko malo preveliki in preveč kompleksni. Lahko bi rekli, da so preveliki, da ne bi padli.

Četrtič. Nastajajo nove in nove skupine ljudi, ki dobesedno zahtevajo od držav, kako se morajo vesti, kako morajo prirejati zakonodajo, da bodo korporativni in privatni profiti dovolj veliki. Najbolj srhljivo pri tem pa je, da govorijo o corporate social responsibility, ki v resnici ni nič drugega kot corporate governance ali korporativno vladanje, nadzorovanje in upravljanje z ljudmi.

Nove oblike tako imenovanega mehkega fašizma so povsod okoli nas, vendar jih ljudje ne prepoznavajo, ker so preveč uspavani, nadzorovani in kontrolirani, upravljani in začarani. Države se prilagajajo Kapitalu kot plahi ptici, ki je ne smejo odgnati, preoblikujejo delovanje institucij in vsega drugega, da ptica ne bi odletela, hvalijo in zaklinjajo finančne trge ter širjenje korporacij, ki se množijo kot rakaste celice.

Bodite torej čim bolj tiho, ne razmišljate preveč, da se vam ne bodo skisali možgani v teh vročih dneh, ne berite prezahtevnih knjig, da bo plaha ptica prišla tudi v te kraje in vam spretno in mimogrede kot tat pobrala še tisto premoženje, ki ga imate.

Sam bom medtem prebral še eno knjigo: David Graeber.The Utopia of Rules: On Techonology, Stupidity, and the Secret Joys of Bureaucracy. In se malo zamislil nad avtorjevo temeljno idejo o naravi laži o globalnem neoliberalnem kapitalizmu: svobodni kapitalizem je v resnici evfemizem za planetary-scale administrative bureaucratic system.

Toliko o plahih pticah.