Rad bi izoliral zgodovinski trenutek in razmišljal o njem. Zlasti sedaj, ko nekateri zopet trdijo, da gre za otroke. V resnici gre namreč za etiko.

Nobeno zaklinjanje potrebe po spravi v Sloveniji ne bo pomagalo, da bi se ljudje spravili. Zlasti politiki, ki vedno znova kaj rečejo o spravi in o potrebi po njej, se v resnici sprenevedajo, medtem ko številni ljudje zgolj ponavljajo za svojimi gospodarji, da je potrebna sprava, češ da brez nje ni mogoče produktivno živeti naprej. Sorazmerno preprost razmislek pa nam takoj postreže s spoznanjem, da je sprava včasih mogoča, včasih pa kratko malo ni. Ko človek prestopi določeno mejo, ki loči dobro in zlo, ni več vrnitve. Montaigne je nekoč zapisal: življenje ni ne dobro ne slabo, je pa kraj za dobro in zlo, ki je odvisno od tega, kar naredi človek. Sprava med partizani in domobranci zato ni mogoča, saj so eni prestopili mejo. A pojdimo počasi. S knjigo v roki, kajpak, da ne bomo govorili kar v tri krasne: Simone de Beauvoir, The Ethics of Ambiguity.

Potegnimo še vzporednico, da bo misel o naravi etičnega delovanja kompleksnejša in produktivnejša.

V Sloveniji poteka prav zdaj privatiziranje najboljših in najbolj produktivnih podjetij. Za naivne ljudi je zopet pri roki novorek: privatni lastniki kapitala so vselej boljši gospodarji kot država. To je sicer tisočkrat dokazana neumnost, sliši pa se še kar dobro, če verjamete v kapitalizem. In natanko za vero ali verjetja gre. Kapitalizem je namreč odvisen tudi od magičnega mišljenja, čaranja in vere oziroma religije.

Posamezniki na žalost še vedno premalo razumejo, da kapitalizem temelji na veri v magičnost svobodnih trgov. Prav tako pa ne razumejo dovolj, da kapitalizem kot sistem ustvarja sistemske probleme, ki jih sam kljub svobodi ne more rešiti.

Brez vere kapitalizem kratko malo ne bi deloval, ta pa je v ostrem nasprotju s kritično mislijo, ki je zato vse manj pomembna in potrebna.

Privatni lastniki kapitala tako kujejo dobičke tudi zaradi religioznosti ljudi, njihove zmožnosti za verovanje v čaranje in zmožnosti, da ne mislijo. Zlasti pa jih je mogoče kovati iz temeljne zadrege kapitalizma, ki ustvarja probleme, za katere po definiciji ne more najti rešitev, in jih prelaga na ramena posameznikov in posameznic; natanko zato tudi močno poudarja pomen individualne psihologije.

Posamezniki in posameznice ne morejo reševati sistemskih problemov kapitalizma, kar je logično, vendar so kot živinče voljni nositi naložena bremena, zato se širi vtis, da probleme vendarle rešujejo. To je sicer iluzija, toda celo iz iluzij je mogoče kovati dobičke za nekatere; kapitalizem nujno potrebuje iluzije.

Prav zato potrebujemo močno državo, ki regulira kapitalizem v imenu obče dobrega. Sili ga k prilagajanju zakonom, ki jih sprejemajo državljani prek parlamentov. Če imate torej državo z močnimi  regulatornimi mehanizmi, se morajo podjetja prilagajati in truditi, da so vedno bolj kreativna, kar je vsekakor dobro.

Kreativnost namreč ne pomeni, da delaš, kar hočeš, ali zgolj to, kar prinaša dobičke. Kreativnost pomeni, da si prisiljen delati to, kar je treba delati, ker je to obče dobro. Ne obstaja kreativnost brez etike in ne obstaja svoboda brez etične dolžnosti.

V kapitalizmu, ki hoče vitko državo in čim več dobičkov za elite, je bistveno drugače. Privatni lastniki kapitala ne vlagajo v to, kar je dobro, temveč vlagajo v to, kar prinaša dobiček. Le po naključju je to lahko tudi dobro. Dobro je v kapitalizmu tako rekoč paradoksna kolateralna škoda.

Temelj, na katerem stoji kapitalizem, je namreč jasen: kdor ima več, ima lahko še veliko več. Različica je tale: kdor ima veliko, bo skoraj zagotovo imel še veliko več.

Ideja dobrega je kajpak etična. In Simone de Beauvoir zapiše v svoji knjigi nekaj zamisli, ki so vredne resnega razmisleka, kajti neoliberalni kapitalizem je sistem življenja, v katerem je vse več ljudi povsem odrinjenih od virov vrednosti in od same vrednosti, ki jo ustvarjajo, kar pomeni, da z njo ne morejo razpolagati, čeprav je njihova.

Življenju v kapitalizmu pa ni podrejeno le logiki dobičkov in bogatenja elit, temveč je zavezano tudi vraževerju, kot rečeno. Ljudje na žalost zlahka dvomijo v karkoli, lahko celo v samo znanost, ki sicer temelji na dvomu. Danes je že veliko tako imenovanih alternativ, v katere ljudje verjamejo bolj kot v znanost. Vraževerja je zares veliko in amnezija je tudi velika, saj je Descartese že davno tega dokazal, da ni mogoče dvomiti v dvom, ker ga z dvomom ravno potrjujemo.

V lokalnih krogih se dogaja podobno tudi na nekem drugem, za tukajšnje domorodce zelo pomembnem področju. Vse več je namreč ljudi, ki bi lahko dosegli popolno družbeno amnezijo in spremembo v načinu razmišljanja o partizanih in domobrancih, o tem, kaj je prav, in o tem, kaj ni. 

Natanko tu je nujno potreben razmislek o naravi etike in etičnega.

Med partizani in domobranci namreč ni sprave. Ni mogoča in ne bi bilo prav, da bi do nje sploh prišlo. Eni so bili namreč na pravi strani, drugi pa ne. Nikakršno brisanje spomina tega ne bo moglo spremeniti.

Povojni poboji so seveda zlo, toda priznavanje zla ne sme zabrisati dejstva, da se je bilo treba v času sovražnega napada pravilno odločiti. V takem trenutku ima človek na videz dve možnosti (lahko se bori proti sovragu ali pa se ne bori), toda zgolj ena sama je prava; druga je pač napačna.

Ko se človek napačno odloči, se mora kasneje, če je še čas, pravilno odločiti za nazaj. Ali preprosto rečeno: domobranci bi morali končno priznati, da so se odločili napačno.

Domobranci namreč niso bili na pravi strani, čeprav so branili dom, kot pravijo. Sodelovali so z okupatorjem, ki je imel v načrtu uničenje Slovanov ali pa vsaj spremembo le-teh v sužnje in hlapce, če bi Nemci slučajno zmagali v vojni, to pa bi se celo lahko zgodilo, če se jim ne bi postavile po robu silne armade komunistične Sovjetske zveze.

Ljudje lahko pljuvajo po Sovjetski zvezi in Stalinu, kolikor hočejo, toda nič ne bo spremenilo dejstva, da je Sovjetska zveza plačala daleč najvišjo ceno za zmago v drugem svetovnem klanju.

Pomemben del slovenske domobranske duše je zato konformizem, ki pomeni podrejanje, hlapčevanje in suženjstvo. Zlasti pomeni odvisnost od nekoga zunaj sebe, na primer od avtoritete.

Ljudje, ki verjamejo v avtoritete zunaj sebe, so konformisti, pogosto pa so tudi zelo nevarni. Stanley Milgram je to znanstveno dokazal že pred pol stoletja. Redki ljudje se namreč uprejo takim avtoritetam celo tedaj, ko jim nalagajo poškodovanje drugega človeškega bitja.

Partizani so bili torej na pravi strani. Uprli so se sovražniku, ki jih je hotel iztrebiti, pa čeprav so bili številni bosi in brez orožja, strgani in lačni.

V življenju je boj za to, kar je univerzalno, dober, in upor zoper nekoga, ki te hoče uničiti, je univerzalen. Prilagajanje ni boj za univerzalno, hlapčevanje sovražniku pa je zlo. Nikoli ne bo drugače, ker ne more biti, pa če vsi ljudje mislijo drugače.

Danes potrebujemo etiko bolj kot kdajkoli, saj nam ne grozi le konformiranje in spreminjanje v bitja brez hrbtenice ali nevretenčarje, temveč tudi popolno relativiziranje vsega, kar med drugim lahko privede do sklepa, da so bili na pravi strani domobranci, partizani pa so bili teroristi, barbari in zlikovci, ki so povzročili bratomorno klanje, in bi se morali opravičevati.