Naš razmislek o medsebojni delitvi moramo začeti na najvišji ravni, na ravni principov oziroma načel. Šele razumevanje temeljnih principov nam pomaga doumeti širši pomen medsebojne delitve, ki se mora izraziti v naši ekonomiji in družbi ter v naših medsebojnih odnosih, če resnično želimo živeti v družbi blaginje, miru in zdravega okolja.

Z medsebojno delitvijo je najtesneje povezan princip sodelovanja, ki je aktivni izraz enotnosti človeštva. »Sodelovati pomeni delovati ali delati skupaj. Nobeno živo bitje v naravi ni popolnoma neodvisno; ko bo princip medsebojne soodvisnosti postal zavesten in namenski, se bo princip sodelovanja v popolnosti izrazil.« (Cooperation, the Active Expression of Unity; and the Principle of Sharing)

Vendar enotnost ne pomeni uniformiranosti, enakega mišljenja in enake politične, religiozne ali drugačne usmeritve, temveč »enotnost v raznolikosti«, ki je manifestacija enosti življenja (The Oneness of Existence: Unity in Diversity). Eno življenje se izraža preko raznolikosti oblik, ki enotno delujejo za skupno dobro. Na ravni človeštva to pomeni, da se ohranijo različne nacionalne identitete, različni ekonomski in politični sistemi, ki pa so zmožni delovati enotno za skupno dobro celotnega človeštva. Tega pa ni mogoče doseči s tekmovalnostjo in ločevalnostjo, temveč samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.

Čeprav ljudje pogosto sodelujemo, gre dejansko samo za delno sodelovanje, v ozadju pa je še vedno sebični interes. Države sodelujejo v zavezništvih proti drugim državam; podjetja sodelujejo, da bi premagala tržne nasprotnike, prav tako znanstveniki in drugi. Ne vidimo celote, kajti tekmovati proti drugim pomeni imeti korist zase na račun drugega. V končni fazi pa s tem škodujemo tudi sami sebi; ko na primer tekmujemo za svetovne dobrine, uničujemo naše skupno okolje ter s tem uničujemo tudi sebe in svojo prihodnost.

Tekmovalnost (konkurenčnost) povzroča ločenost, ki je nasprotje enotnosti. Tržne sile danes povzročajo največje ločevanje v zgodovini človeštva; ni kraja, mesta, pokrajine, države ali kontinenta, kjer ljudje ne bi bili ločeni na zelo bogate in zelo revne. In ta ločenost ni samo premoženjska, temveč tudi fizična, saj povsod po Zemlji rastejo ograje, zidovi, zaščitne cone in druge ovire med ljudmi. Ločenost je vzrok za spore in konflikte, ki brez konca in kraja pretresajo Zemljo. Ne gre za to, da bi imeli vsi enako, temveč, da bi imeli vsi dovolj za preživetje in normalno življenje, kar vključuje osnovne dobrine, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo ter primerne pogoje za bivanje.

Razumeti moramo, da pravo sodelovanje ne more biti naperjeno proti drugim niti ne sme nikogar izključevati. »Princip sodelovanja bi se moral roditi, ne iz vzvišenosti ali pokroviteljstva, temveč iz spoznanja, da z delom z drugimi za skupno dobro koristimo človeštvu in s tem tudi sami sebi« (Cooperation, the Active Expression of Unity; and the Principle of Sharing).

In resničnega sodelovanja ni brez medsebojne delitve. »Bodisi doma bodisi v tujini gre princip sodelovanja z roko v roki s principom medsebojne delitve. Delitev odgovornosti, kot tudi delitev materialnih virov prispeva h kakovosti življenja in predstavlja vidik sodelovanja.«

Človeštvo bo aktivno izražalo enotnost šele, ko bomo ljudje sodelovali ter si delili odgovornost in globalne dobrine. Človeštvo JE že ENO, zdaj je čas, da se njegova enotnost v raznolikosti izrazi na vsakdanji, praktični ravni – z resničnim globalnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.